Psihoterapevtka Lili Knafelc: »Smo bitja z neverjetno zdravilno inteligenco«

Rak je  Zrečanko Lili Knafelc pahnil na rob smrti. Zdravniki ji niso dajali več upanja, a se ni vdala. Danes je zdrava in srečna bolj kot kdaj koli doslej. Kot psihoterapevtska pomaga drugim.

Lili, s kakšnimi občutki se poslavljate od tega nenavadnega leta 2020?
Meni je bilo leto 2020 zelo lepo leto. Globoko v srcu sem pomirjena, kljub negotovem času, v katerem smo se letos znašli vsi Slovenci, saj vem, da so naša telesa izredna inteligenca. V nekem trenutku življenja me je življenje tako zelo pretreslo, da sem popolnoma izgubila strah pred smrtjo. Ko enkrat to dosežeš, te ničesar več ni strah. Zato me nov virus ni prestrašil. Dojemam ga z veliko mero razumevanja in spoštovanja. Usmerjam pa se v tisto, kar me osrečuje, ker na ta način krepim sposobnost svojega telesa po samozdravljenju. Zato se od tega leta poslavljam z mirom v srcu, z globoko hvaležnostjo, da sem ga dočakala in ga v polnosti živela. Zame je bil tisti najhujši “korona čas” že pred leti, ko sem bila na robu s svojim življenjem.

Pogosto vas srečujem nasmejano.
Prihajam iz glasbene družine. Oba starša igrata harmoniko, sestra Vida igra pri Veselih Štajer-kah, brat Jože pri Črni mački in Erosih Tudi sama sem pred leti rada nastopala. Veselje in hu-mor imam očitno v genih. Ampak tisto pravo srečo sem doživela, ko sem se duhovno prebudila. Zaradi najtežjega izziva v življenju sem se sesula in iz globine srca spoznala, kdo pravzaprav smo. Dano mi je bilo, da sem doživela čisto zavest. Misel in energija se tu gibljeta s svetlobno hitrostjo in veliko hitreje, kot se gibljejo podatki najhitrejših računalnikov na svetu. Od takrat na-prej sem nasmejana vsak dan, od jutra do večera. Vsak dan se odpravim na sprehod in se ve-dno znova čudim življenju. V solze me lahko spravijo že snežinke, ki so tako popolne, pa žuborenje vode in jata ptic, ko tako precizno in sinhrono leti po nebu. Pa moj oče, ko tako hudomušno in otroško igrivo pove šalo, in mami, ko zaigra harmoniko in speče potico. Srečna sem, da imam čudovitega moža, dva otroka, pa starša še živa, pa sestro in brata, ki ju lahko objamem. In še bi lahko naštevala. Čudežem ni konca. Ta leta mojega ponovnega rojstva doživljam kot 3-letni otrok, ki se vedno znova čudi lepotam življenja.

V svojih 30-tih letih ste imeli vse, kar ste si želeli. Potem pa vas je pretresla huda diagnoza.
Imela sem družino, dve tako ljubki, svetlolasi kodrasti punčki, dve službi, glasbeno skupino, dokončan podiplomski študij, ogromno prijateljev, moža, ki je zame naredil vse,… zdelo se mi je, da moje življenje gre v pravo smer. Prav ponosna sem bila nase, kako vse zmorem. Večkrat sem se pohvalila, da sicer diham že na škrge, ampak zmorem in sem ponosna »turbo« mama. Takrat niti slutila nisem, kako zelo mi stres spodkopava zdravje in uničuje življenje. Preveč je bilo izzivov, da bi se ustavila in umirila ter živela v trenutku. To preprosto zame ni bilo mogoče. Dva majhna otroka, toliko obveznosti, neprestano hitenje, vedno večje zahteve v službi. Želela sem biti popolna povsod, ko me je nekega dne življenje ustavilo in me raztreščilo na milijone koščkov. Bila sem premlada, ko sem prejela tako strašno diagnozo, o kateri nisem imela pojma. Rak je bil razširjen že po celem trebuhu, jaz pa brez resnih simptomov, občutila sem samo utrujenost. Ampak kdo je v tem “norem” času ne občuti? Po večini so vsi okoli mene tožili, da so v stresu in v kronični utrujenosti. Zato temu nisem posvečala pretirane pozornosti, vse dokler me življenje ni ustavilo.
Kako se spominjate tistega bolečega in negotovega obdobja?
Po prejeti diagnozi sva z možem okoli 10h dopoldne prispela domov. Spomnim se, da sem tisti dan videla vse sivo, vse barve tega sveta so izginile. Zdravnik me je poklical domov in povedal, da je stanje hujše, kot so sprva mislili. Bil je zelo prijazen in po telefonu sem zaznala, kako mu je žal. Ni bilo rešitve. Kako konec? Pa komaj sem začela zares živeti. Mora biti rešitev, sem si rekla. Od groze sem najprej pomislila na svoja dva otroka. Premajhni sta bili, da bi tako hitro izgubili mamico. In v tisti bolečini, ki je bila tako huda, da sem se preprosto vdala v življenje, sem rekla: bog, potem pa ti naredi tako, da bo prav. In takrat sem doživela globoko mistično izkušnjo, kjer sem spoznala, da nisem samo to, kar vidim. Takrat sem prvič v življenju doživela globoko meditacijo, kar zgodila se je sama po sebi. Svojo energijo sem naenkrat videla ločeno od svojega telesa, kjer sem bila zlita z virom informacij kvantnega polja in v trenutku vedela, da zame obstaja rešitev. Takrat sem vedela, da kemoterapije ne potrebujem. Da rak ni smrtna bole-zen. Da lahko odpravim bolezen, ko bom okrepila svojo energijo. Ko ne bom več živela v stre-su, ko bom dokončno sprostila glavo in se znova povezala sama s sabo.

Spoznali ste, da smo ljudje energijska bitja, z močno zdravilno sposobnostjo, pravite.
Naše telo je le 1 odstotek tega, kar v resnici smo. Ko sem to dojela, sem v trenutku izgubila strah pred boleznijo in se začela imeti rada. Strah je dobesedno izpuhtel, ko sem spoznala, da smo nesmrtna bitja. V kvantnem polju informacij sem spoznala, da imajo vse moje celice zavest in spomin in se tako odzivajo na to, kakšno je moje počutje. Zavedala sem se, da moram svoje-mu telesu pomagati, da spet doseže ravnovesje, zato pa je bilo potrebno iz vsake celice odpraviti dolgotrajen stres, zamere, jezo, žalost, občutke manjvrednosti. Iz kvantnega polja sem preje-la tudi informacijo, naj se povežem z zemeljsko frekvenco, da »zresetiram« svoje telo. (Intervju si v celoti preberite v tiskani izdaji NOVIC). 

Oglas