Priljubljena pisateljica Terezija Justinek: “Rada imam to moje Pohorje!”

Terezija Justinek z Zgornje Bistrice pravi, da se je ljubezen do pisanja v njej prebudila že v mladosti, a pisati začela šele po upokojitvi. In kmalu bo izšla že njena 21. knjiga, ki bo, če sodimo po predhodnih, zagotovo imela veliko bralcev. Njene zgodbe preprostih ljudi s Pohorja navdušujejo.

Pa začniva v nostalgičnem razpoloženju v vasici Tinje, kjer ste odraščali. Pravite, da je bilo vaše otroštvo skromno, a zelo lepo.
Moje otroštvo je bilo res lepo, mogoče malo preveč svobodno, nenadzorovano. Zagotovo pa lahko rečem, da lačna nisem bila nikoli. Že zelo zgodaj sem dobila zadolžitve za določena dela. Paša je bilo eno izmed njih. Dokler sem pasla v spremstvu očeta, sem to zelo rada počela. No, pa saj sem bila na paši le malokdaj sama. Skoraj vsak dan so se mi pridružili otroci iz vasi, večkrat pa tudi ostareli sosed Zepa, ki je svojo kravico pripeljal k naši čredi. Hudo je bilo le to, da sem morala tako zgodaj vstajati. (smeh)
Omenjate očeta, ste bili nanj še posebej navezani?
Ja, zelo sem bila navezana nanj. Lepi spomini me vežejo nanj. Zjutraj me je prebujal z božanjem po obrazu. Vedno mi je prinesel zajtrk in sva ga pojedla skupaj. Če je kdaj pozabil prinesti žlico zase, sva pač jedla izmenično, nekaj časa jaz, potem pa on. (smeh) Ponosna sem bila, da se ni nikoli hudoval nad vragolijami otrok, večkrat se nam je tudi pridružil.
V kakšnem duhu sta vas vzgajala starša?
Moja mama in oče sta bila dobra starša, čeprav sta bila že oba bolj v letih. Predvsem oče. Ob mojem rojstvu je imel on že oseminpetdeset let. Za sabo pa je imel petnajst let ujetništva v Sibiriji.
In ko sva že pri otroštvu, na ta čas vas veže tudi prav poseben spomin, povezan s sladkarijami.
Tega doživetja ne bom nikoli pozabila. Navadno sem pasla ob peš poti, ki je vodila do Treh kraljev. Na tej poti so se nekega dne znašli že malo večji šolarji iz nekega drugega kraja. Še danes se spomnim, kako jih je učiteljice nagovorila: »Poglejte punčko, kako uboga je, dajte ji nekaj bombonov«. Kar nekaj se mi jih je hotelo približati, ampak meni je bilo neprijetno, zato sem stekla vstran, proti gozdu. Ko so odšli, jaz pa sem se vrnila k živini, sem v grmu opazila vrečko s sladkarijami. Tako sem prvič okusila sladkarije. Še veliko časa je preteklo, preden sem ugotovi-la, da so bili v tisti vrečki bonboni, keksi in čokolada. Teh dobrot v svojem zgodnjem otroštvu namreč nisem poznala.
Že v rosnih letih se je v vas prebudila želja po pisanju. Za to ste hvaležni Jelki Verdeljak.
Dobra soseda Jelka Verdeljak je vame posejala prve želje po pisanju. V prostem času sem namreč rada zahajala k bližnjim sosedom. Ostarela najbližja soseda Cvirnova Tončka in Zepa sta namreč vzeli na svoj skromni dom zelo razgledano in pridno dekle Jelko, ki pa je imelo nekaj težav s hojo. Vedno sem si želela, da bi kdaj tudi jaz znala stvari, ki jih je Jelka zelo dobro obvladala. Tako sem se že v svojem otroštvu po njeni zaslugi naučila plesti, kvačkati in šivati.
Še posebej pa sem jo občudovala, kadar je kaj lepega napisala, dovolila mi je, da sem to lahko prebrala. Spomnim se, ko je napisala igro, ki so jo potem krajani uprizorili na dan osrednje republiške proslave, ki je potekala na Tinju. Po končani igri sem skoraj vsakemu kupcu spominčka, ki sem jih prodajala udeležencem, povedala, da je igro napisala moja soseda Jelka. (Intervju si v celoti preberite v tiskani izdaji Bistriških NOVIC).

Foto: FOTO Brbre

Oglas