Pater Jože Lampret: “Čas je, da ponovno prebudimo pristno vero in veselje”

Pater Jože Lampret je v Minoritski samostan Olimje prišel pred 15 leti in stkal lepe odnose z domačini. Pravi, da naj bi v pričakovanju Jezusovega prihoda vsak slekel obleko žalosti in si nadel obleko veselja.

Sem vesela, da ste si vzeli čas za praznični pogovor. Kakšna občutja v vas prebuja božični praznik?
Gotovo je to poseben čas milosti, edinstvena priložnost, da se nekaj novega, boljšega zgodi v našem vsakdanu, da bi kot pravimo, z očiščenimi srci doživeti »najlepši praznik« cerkvenega leta. Temu je namenjen ves adventni čas, ki je pot in priprava na vrhunec, ko bomo doživeti prihod Odrešenika Jezusa, ki se je ponižal ter postal človek, obenem pa je Bog med nami.

Kakšno je bilo božično vzdušje v času vašega otroštva?
Na mladost imam čudovite spomine. Že ves advent je bila pri nas temeljita priprava, prav jutranja maša, ki se je imenovala zornice-svitnice in sem jo z domačimi tako rad obiskoval, mi ostaja v lepem spominu. Kljub zgodnjemu vstajanju sem rad šel do župnijske cerkve. Rad sem poslušal čudovite cerkvene pesmi, žal smo jih mogli slišati le po radiu iz Celovca, te so poskrbele za neverjetno vzdušje v mojem srcu.
Najlepši pa je bil Sveti večer ob domačih jaslicah, smrečici in večerni molitvi. Kako romantična je bila pot do cerkve v visokem snegu, ko smo šli k polnočnici, in so v cerkvi zadonele slovenske božične pesmi. Zagledal sem se v prelepe jaslice in žarel od notranje sreče.

Odraščali ste v Stopercah v Halozah.
Bil sem prvorojenec, odraščal sem ob šestih bratih in sestrah, ob starših, stari mami, stricu in teti. Čeprav v skromnih razmerah, smo se kot »velika družina« dobro razumeli in doživljali mnogo veselja in sreče. Božični in novoletni prazniki so nam veliko pomenili in smo bili zatopljeni v božično dogajanje.

Kako vas nagovori sporočilnost božiča?
To je enkraten dogodek v zgodovini vsega človeštva. Pričakovanje Mesija, Odrešenika iz Stare zaveze, se je v božični noči uresničilo. Božji Sin, nam enak, pride k nam, da nas zopet poveže z Bogom in nas napravi za božje otroke.
Vsem, ki boste to brali pa želim, da bi se uresničilo to, po čemer hrepeni naše srce, po miru in sreči , naj nam z božjo pomočjo to tudi uspe.

Živimo v času, polnem izzivov. Kot družba smo zašli v krizo vrednot. Kako vi doživljate duh časa?
Res je, človeštvo še ni doslej nikoli imelo toliko možnosti za »uživanje«, tako Bog nekako stopi v ozadje. A to se nam slej ko prej maščuje. Človek ni samo materija, je tudi duh. Zato bi morali upoštevati ne samo horizontalo (odnos do človeka in dobrin), temveč tudi vertikalo (naravnanost na Boga – duhovne vrednote). Čas je, da se zamislimo, streznimo in poskušamo popraviti zamujeno.
Umiranje narave in naravne katastrofe, različne bolezni, ki pretijo človeštvu kljub napredku znanosti, vse to nas opominja in jasno govori, da se mora človek vrniti k Bogu Stvarniku, ki nam je dal zapovedi a se jih ne držimo. Delajmo dobro, dokler imamo čas.
Čas je, da ponovno prebudimo v sebi pristno vero naših prednikov in najdemo veselje do življenja.

Kdaj in kako ste prepoznali svoje življenjsko poslanstvo?
Večkrat nas razmere in odnosi na delovnem mestu, v družini in družbi »utesnjujejo«, »omejujejo« in tako postajamo sebi in drugim »nemogoči«. Če bomo šli korak nazaj in iskreno ter pošteno storili, kar je v naših močeh, bo kmalu bolje. Kot verni ljudje smo temu še kako zavezani. Še posebej mi duhovniki in redovniki.
Meni so bile te vrednote položene že v zibelko, saj sem lahko iz prve roke, v družini »srkal in črpal« te vrednote in se z njimi identificiral. Na poseben način pa sem to spoznal in začel uresničevati v svojem poklicu kot duhovnik. Ko služim ljudem, najlepše služim Bogu. (Intervju v celoti preberite v tiskani izdaji Rogaških NOVIC).

Oglas