Orlando Uršič: »Umetnost jemljem kot vodilo v mojem življenju«

Pisatelj, urednik, založnik, literat, letošnji prejemnik Glazerjeve listine, nagrade mesta Maribor za vrhunske dosežke na področju kulture. Vse to je Orlando, Bistričan, ki ima v Mariboru svojo založbo Litera.

V nadaljevanju objavljamo del pogovora z Bistričanom, ki se sprašuje, kje bi bil danes, če v temačnih trenutkih otroštva ne bi iskal tolažbe prav v knjigah.

Na katero svoje delo ste najbolj ponosni?

Prva knjiga, Gosposka, mater si ozka, bi vsekakor lahko bila boljša. Vendar sem takrat bil mlad in se mi je precej mudilo, knjigo sem si želel čim prej prejeti v roke. Zdaj, veliko kasneje, pa vidim, da bi lahko knjigo napravil še boljšo. Meni je najljubša zbirka kratkih zgodb z naslovom  Sadovnjak, ki obravnava različne like iz socialnega ali družbenega dna, tudi posebneže in ljudi, ki sem jih v resnici poznal. Vsem je skupno, da obtičijo v nekih sanjah o boljših časih, življenje pa gre mimo njih.

Gradivo črpate iz realnega življenja?

Absolutno, vse tri knjige (Gosposka, mater, si ozka; Tadejev dež ; Sadovnjak)  so pravzaprav povezane s tistim, kar sem sam doživel in kar sem sam videl. Ko sem še pisal, sem spadal med tiste pisatelje, ki v svojo literaturo vnašajo resnične ljudi in svoje lastne izkušnje. Tudi sam raje berem tiste knjige, ki so napisane iz lastnih izkušenj.

Ali ste že kot otok radi brali?

Sam sem imel kot majhen fantič precej težko otroštvo. Zame starši niso skrbeli in sem posledično bil večinoma po domovih. Edini izhod, ki sem ga videl, kamor sem se lahko umaknil, so bile knjige. V šoli sem bil komajda zadosten. Še danes čudim, kako to, da sem sploh prišel do diplome. Edino kjer sem sodeloval, je bilo pri pouku slovenščine, imeli smo namreč profesorja Igorja Škrla, ki mi je pogosto v branje posodil kakšno knjigo in potem sva se o prebranem pogovarjala. To me je v tistem času rešilo. Sprašujem se, kje bi bil danes, če ne bi bilo knjig.

Rojeni niste na Štajerskem, pa vendar pravite, da ste Bistričan …

Iz Jesenic na Gorenjskem sem na Štajersko prišel v popravni dom, star sem bil 17 let in imel sem narejenih pet razredov osnovne šole. Res je bilo hudo. Vendar je dom bil zame rešitev v pravem trenutku. Odkar sem prišel tja, sem začel hoditi naprej po bolj ali manj pravi poti. V Slovenski Bistrici sem že 20 let, res je, da sem sem prišel po naključju. Rad imam to mesto, naravo imam pred vrati, tu imam prijatelje, tu se super počutim.

Postati umetnik – je bila to vaša otroška želja?

Moram priznati, da sem si kot otrok, pa tudi kasneje, zelo želel postati učitelj slovenščine. Vendar to zaradi razmer, kakršne sem imel doma, ni bilo mogoče. Komaj sem uspel končati Srednjo živilsko šolo, potem sem delal v klavnici v Mariboru, kasneje v mesnici Fingušt na Pragerskem, šele po kakšnih dveh letih dela v mesariji sem začel razmišljati, da bi morda šel kaj študirati. Ta moja želja je bila zelo močna. Želel sem si sicer na Pedagoško fakulteto, vendar nisem bil sprejet, ker nisem imel opravljene mature (splošno maturo ob zaključku šolanja opravljajo zgolj dijaki gimnazij, op. p.). Na Ekonomski fakulteti pa so sprejeli kar vse, tako da sem šel na koncu na študij ekonomije. In danes mi ni žal, da sem diplomiral iz ekonomije. Knjige pa so mi zmeraj predstavljale nekakšen vzporedni svet, v katerega sem se zatekal.

Zakaj brati?

Naj razložim na principu bralnega paradoksa, kot mu rečemo. Z branjem se bralci umaknemo v domišljijski svet, se umaknemo stran od realnega sveta. Ravno potapljanje v ta domišljijski svet, v te zgodbe, v te usode, v te zares komplekse svetove, ki nam jih knjiga ponuja, pa nam pomaga razumeti realni svet, iz katerega se  umikamo. Jaz branje seveda vsakomur priporočam, nikakor pa nikogar ne »posiljujem« z branjem, ljudi ne sodim po tem, koliko berejo. Svojim otrokom poskušam knjigo od zelo majhnega naprej predstaviti, potem pa – če jih to ne zanima – jih seveda ne bom silil. Slej ko prej jih bodo knjige že srečale. Če ne pa kaj drugega, kot na primer glasba.

Ste velik ljubitelj literature. Kaj pa drugi segmenti kulture?

Nekoč je bila knjiga moja ljubica, danes je kruh. To je bistvena razlika. Na žalost uspem časovno brat samo še rokopise. Redko kdaj si lahko privoščim, da preberem kakšna odmevna knjižna dela. Seveda pa se potrudim brat. Tiste knjige, ki v posameznem letu zelo izstopajo, seveda preberem, da lahko argumentirano govorim o njih. Sicer imam zelo rad gledališče, ampak žal ni toliko časa, kot bi si ga sam želel. Včasih sva z ženo precej hodila v gledališče, na koncerte in filmske festivale, zdaj pa imava dva mala otroka, poleg tega pa sva oba vpeta v delo s knjigami in je posledično premalo časa. Seveda pa umetnost kot tako jemljem kot vodilo v mojem življenju, ker se mi zdi da je ustvarjalnost tista identiteta, ki jo mora vsak narod imeti. To nas dela narod. Slovence nas dela, to kar smo, naša umetnost, naša literatura, naša glasba, naši filmi. V tem se odražajo različna obdobja, različni obrazi nekega naroda in se časovno spreminja. In to nas dela seveda to, kar smo. Ob tem pa se moramo zavedati, da je umetnost nekaj, kar ima človek v sebi že iz predjamskih časov. Vprašam se, zakaj pa je pračloveka v jami obšla misel, da bi s kamnom porisal stene v jami? Človek ima v sebi to, da se rad in se mora umetniško izražati. Mislim, da je tudi zaradi umetnosti človeštvo napredovalo.  Umetnost je tudi kdaj postavila ogledalo politikom, državnikom … Vemo namreč, da je umetnost bila velikokrat tudi kritična. Nenazadnje je bila slovenska država ustanovljena v Novi Reviji, vemo da so idejo o slovenski samostojnosti zagnali pesniki, samo spomnimo se Jožeta Pučnika iz Slovenske Bistrice. Tudi on je sodeloval pri tej reviji, pisal eseje, bil je v tem krogu. Ti ljudje so pravzaprav napisali Majniško deklaracijo in jo tudi prebrali. Umetnost je torej absolutno pomembna za človeka in za narod.

Več o Orlando Uršiču in o tem, kaj mu je v življenju najpomembnejše, pa v oktobrski številki Bistriških novic. (A. Sobočan)

Oglas