Nika Kapun s Črešnjevca: “Ob stiku s konji začnemo bolj zaupati vase«

Nika Kapun s Črešnjevca je kot sedemletna deklica prvič osedlala konja in za vedno vzljubila te plemenite živali, ki so del njenega vsakdana. So njena služba in njen prosti čas, pravi.

Nika, vsak dan osedlate konja?
Zelo pogosto. Skoraj vsak dan. Konji so živali, ki potrebujejo veliko gibanja, da ostanejo v dobri psihofizični kondiciji. Moj žrebec Corsino je temperamentne narave, kar pomeni, da potrebuje vsak dan dovolj pozornosti in gibanja. Tudi zato, da ostane v dobri športni oziroma tekmovalni kondiciji.
Kdaj ste prvič sedli na konja? Kakšni občutki so vas prežemali takrat?
Že od nekdaj sem imela zelo rada živali, zato me je mama pri sedmih letih vpisala v jahalno šolo na Leskovec. Tam sem prvič sedla na konja. Občutki so bili prijetni. Konji so sicer moja ljube-zen že od malih nog. Po štirih letih učenja v jahalni šoli sta mi starša uresničila največjo željo in mi kupila mojo prvo kobilo Nano. Z njo sem pri 12. letih začela tekmovati v preskakovanju ovir.
In po vaši prvi kobili Nani ste poimenovali vaš jahalni center na Črešnjevcu.
Nano sem imela zelo rada, to je posebna navezanost in ljubezen. Z njo sem začela svojo tekmovalno kariero. Spomnim se, ko sva se udeležili državnega prvenstva za otroke in osvojili 3. mesto. Na žalost si je Nana na pašniku zlomila nogo, morali smo jo dati uspavati. Če bi še danes živela, bi imela že krepko čez 25 let. Za konja je to visoka starost. Ker me na Nano vežejo zelo lepi spomini, sem želela na nek način pokazati, da bo imela v mojem srcu vedno prav posebno mesto. In sem naš jahalni center poimenovala po njej – Jahalni center Nana.

Kako se je rojevala ljubezen do konj?
Nasploh imam rada živali. Ko sem bila majhna deklica, sta mi starša kupila psa, morskega prašička, muco, mini ameriškega pujsa in dve ovčki. Potem pa me je mama pri sedmih letih vpisala v jahalno šolo. Dandanes sem ji neizmerno hvaležna za to. Pri tem sem vztrajala, saj sem rada jahala, uživala pa sem tudi pri skrbi za konje. Ljubezen do konjev je prerasla v del mojega vsakdana. Konji so tako moja služba kot tudi moj prosti čas. Zapolnijo mi vsak dan v tednu. Pri konjih ni prostih vikendov ali praznikov. Ni premora. Kljub napornemu delu, konji ostajajo moja ljubezen in veselje. Konji so plemenite živali, s katerimi je potrebno skrbno ravnati. Da počneš tako kot je prav, moraš imeti veliko znanja. Nikoli ne vemo vsega, vsak dan se učimo in tako je tudi pri delu s konji. Vsak od njih je drugačen, vsak ima svoj karakter, vsak se drugače odziva, vsak potrebuje edinstven pristop. Kljub svoji velikosti in moči so v bistvu zelo nežne in občutljive živali.
Še vedno tekmujete s konji. Najbrž je zelo pomembno, kakšen odnos imaš s konjem.
Zagotovo. Potrebno je vzpostaviti medsebojno zaupanje. Trenutno imam žrebca Corsina, ki je holstainske pasme, s katerim tekmujeva v višjih kategorijah. Izvrstno se ujemava. Zato dosega-va odlične rezultate. Ob tem želim omeniti še kobilo Champagne in kastrata Lorda Liberya, ki sta bila z mano več kot deset let. Skupaj smo pridobili veliko znanja in izkušenj. Oba konja smo pred časom prodali obetavnim mladim tekmovalkam. Zdaj sta jima učitelja na njuni tekmovalni poti.
Vi ste se v jahalo šolo vpisali pri sedmih letih. Je otroke mogoče učiti jahanja že prej?
Seveda. V našem centru izvajamo jahalno šolo za otroke od 4 let naprej. Otroke razveselita ponici Luna in Lili. Organiziramo tudi rojstnodnevne zabave, na katerih otroci skozi igro spozna-vajo konje. Imamo pa tudi večje konje, ki so primerni za starejše otroke in odrasle. Učimo jih ljubiteljskega jahanja, opravijo lahko izpite – jahač 1 in jahač 2. Prav tako imamo šolo jahanja za tekmovalne namene, v njej udeleženci pridobijo tekmovalne licence. Sicer nudimo tudi pripravo športnega konja, ki ga treniramo, da postane športni tekmovalni konj.

(V celoti si intervju preberite v tiskani izdaji Bistriških NOVIC)

Oglas