Navadno volčje jabolko ali lampijončki

Navadno volčje jabolko je trajnica z vpadljivimi, svetlo oranžnimi košaricami, ki v sebi skrivajo okrogel oranžen plod, ki ne le, da je užiten, ampak je tudi okusen in zdrav. Po domače jim ljudje radi rečejo kar ‘lampijončki’, saj res nenavadno spominjajo na te ljubke kitajske svetilke. Volčje jabolko  je sijajen za jesenske in zimske sušene aranžmaje.

Če imamo možnost, si plod volčjega jabolka privoščimo v njegovi sveži obliki – užitna sta tako perujsko kot navadno volčje jabolko, le da so plodovi prvega nekoliko bolj okusni. Mešanica kislega in sladkega se ohrani tudi v posušenih plodovih, v katerih so arome in hranila še bolj koncentrirani.

Navadno volčje jabolko ime­nu­jemo tudi zla­ta ja­go­da, fi­za­lis, ki­taj­ska la­ter­na ali po­ka­lin. Raste v senci, med grmovjem in se tako razraste, da jo morate redno redčiti, sicer vam preraste vse ostale rastline. Rastline zrastejo do 75 cm, imajo po­le­glo raz­ra­slo steb­lo in sr­ča­ste li­ste. Na krat­kih po­ganj­kih zac­ve­ti­jo umazano beli do bledo ru­me­ni cve­to­vi, iz ka­te­rih se raz­vi­je­jo okro­gle majh­ne ja­go­de, ovi­te v per­ga­ment­no de­ko­ra­tiv­no ovoj­ni­co. Lam­pijonč­ki so naj­prej ze­le­ni, nato pa po­sta­ne­jo oranž­ni do oranž­no-rde­či. Na­vad­no volč­je ja­bol­ko je sko­raj zre­lo, ko je ča­ša oranž­no obar­va­na in že ne­ko­li­ko osu­še­na.

Na­vad­no rast­li­ne volč­je­ga ja­bol­ka vzgo­ji­mo iz se­me­na, traj­ne vr­ste pa lah­ko razmnožujemo spom­la­di z de­li­tvi­jo ko­re­nin ali s ko­re­nin­ski­mi po­tak­njen­ci. Sejemo jo februarja v lončke, aprila presajamo na prosto, cveti v avgustu in septembru.