Posebna ljubezen: terapija s pomočjo konj v Starošincah

Metka Demšar Goljevšček, terapevtka s pomočjo konj, drugače diplomirana pedagoginja in sociologinja kulture. Zaposlena je v nevladni organizaciji, ki sta jo z možem Aleksandrom Sašem Goljevščkom ustanovila leta 2005 v Starošincah. V pogovoru z njo pa o sanjah, konjih, otrocih in glasbi.

Kako in pred koliko leti se je rodila ideja za nevladno organizacijo Nazaj na konja?
Ideja o ustanovitvi organizacije NAZAJ NA KONJA se je rodila pred skoraj 15 leti, ko sem se, takrat še kot študentka pedagogike in sociologije kulture, prvič srečala s konceptom »terapije s pomočjo konj«. V tistih letih je bilo v Sloveniji ta metoda dela še v povojih, v tujini pa je bila že več desetletij priznana kot zelo učinkovita in kakovostna metoda za delo z osebami s posebnimi potrebami in težavami na področju duševnega zdravja. Ker sem se že od najstniških let ukvarjala s konji, sem v trenutku vedela, da je prav to tisto, čemur želim posvetiti svoje življenje. Ustanovili smo torej organizacijo, začrtali smernice razvoja, zasnovali izobraževalni sistem za strokovne kadre, vzpostavili dobre stike s tujino in spoznavali dobre prakse, ki smo jih potem lahko vključevali v naše metode dela ter znanje prenašali na strokovnjake iz drugih slovenskih organizacij.

Kako delujete? Kdo vse se lahko vključi?
V našem koletivu je trenutno redno zaposlenih 5 oseb, pomaga pa nam še cela vojska prostovoljcev in zunanjih sodelavcev. Skozi leta smo razvili zelo različne programe, lahko rečem, da se skorajda za vsakega najde kaj primernega: od klasične šole jahanja za otroke in odrasle vseh starosti, do programov za šole, vrtce, rojstnodnevnih in družinskih programov. V terapevtske programe pa se vključujejo otroci, mladostniki in odrasli s posebnimi potrebami, predvsem: osebe z motnjami v duševnem razvoju, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, otroci in mladostniki z motnjo avtističnega spektra, gibalno ovirane osebe, otroci in mladostniki z učnimi težavami, čustvenimi in vedenjskimi motnjami…

Kaj pa tisti, ki si terapije ne zmorejo privoščiti?
Na vso moč se trudimo iskati najrazličnejše možnosti, preko katerih omogočimo vključitev v katerega izmed naših programov tudi ljudem, ki si tega sicer ne bi mogli privoščiti. V začetnih letih našega delovanja smo s pomočjo donatorjev kar nekaj let omogočali brezplačno vključevanje oz. visok delež sofinanciranja terapevtskih obravnav. Po letu 2008 so donacije začele zamirati, morali smo se postaviti na lastne noge. Vse od tedaj smo zelo aktivni pri kandidiranju na različnih javnih razpisih in EU projektih. V obdobju 2011 – 2013 smo tako omogočili brezplačno udeležbo več kot 750 otrokom, mladostnikom in odraslim iz vse Slovenije. Trenutno preko projekta Družinski center, ki ga sofinancirata Občina Kidričevo in Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, omogočamo otrokom iz socialno ogroženih družin različne oblike neformalnega druženja, brezplačne delavnice in počitniške aktivnosti, izvajamo pa tudi predavanja in delavnice za pozitivno starševstvo.

V začetku leta si izdala tudi single z naslovom Na razpotju sanj, kako bi v stavku / dveh bralcem sporočila o čem pripoveduje?
Sporočilo je slednje: živimo hitro, v stresu, drug mimo drugega, kakor da imamo na razpolago vso vesoljno večnost. Kakor da imamo jutri možnost, da popravimo prav vse, kar v sedanjem trenutku počnemo narobe. Pa ni tako. Otroci odraščajo zelo hitro, jutri bodo že odrasli in bodo stopali po svoji poti. Naši starši, stari starši se starajo. Vse, kar imamo, je le ta trenutek. Izkoristimo ga za nekaj lepega, dobrega.

S kom ste posneli single, od ideje do izvedbe?
Ideja je bila posneti nekoliko bolj ustvarjalno voščilo, vodilo za leto 2017. Aktivirali smo pedagoge in otroke iz Glasbenega centra Edgarja Willemsa iz Ljubljane ter Zasebne glasbene šole v samostanu Sv. Petra in Pavla na Ptuju. Otroci so se naučili refren, nato smo se zbrali v Ljubljani in ob prijetnem druženju v enem popoldnevu posneli pesem in videospot. Za oblikovanje zvoka je poskrbel vselej odličen Janez Križaj, ki je tudi poskrbel, da že med snemanjem nismo preveč odtavali v sanje…

Kaj počneš, ko “ne počneš ničesar”?
O, to pa je skorajda »nikdar«. Vselej kaj počnem, misli me kar prehitevajo in vedno je potrebno še toliko postoriti, da brezdelja praktično ne poznam… Vsekakor pa me sprošča: glasba, pospravljanje stanovanja, delo na vrtu, branje (le časa za te stvari imam bolj malo…). No, nazadnje, ko sem potrebovala malo miru in nekaj časa zase, sem šla na pašnik, se sprehodila med našimi konji in preprosto le bila tam. Ni ga lepšega doživetja in večje sprostitve…