Miroslav Aleksander Kolenko: “Zaposleni v domu za starejše si zaslužijo pohvalo in zahvalo!”

 

Miroslav Aleksander Kolenko je stanovalec bistriške enote Doma dr. Jožeta Potrča, iskriv in pronicljiv sogovornik, ki v luči nedavno sprejetega zakona o dolgotrajni oskrbi upa, da bomo kot družba znali in zmogli čim bolje sobivati z ostarelimi, bolnimi in onemoglimi.

Vse dobro vam želim v novem letu. Ste v leto 2022 vstopili s kakšnimi posebnimi željami?
Hvala za dobre želje. Veste, prav posebnih želja človek v mojih letih, dopolnil sem ji 83, nima. Jaz si zdaj želim predvsem zdravje in dobro počutje. (smeh)

V bistriško enoto Doma dr. Jožeta Potrča Poljčane ste prišli pred približno osmimi leti. Zakaj ste se odločili, da zapustite domače okolje, saj ste še v zelo dobri fizični in psihični kondiciji?
Leta 2013 mi je umrla žena, v hiši sem ostal sam. Vzdrževanje hiše je zahtevno, predvsem finančno, pa tudi fizično. Zato sem se odločil za odhod v dom za ostarele. In ni mi žal. Tu dobro skrbijo za nas. Obdržal sem osebni avto, tako se lahko še kam odpeljem.

Menda se še posebej rad odpeljete na Ptuj, kjer igrate golf.
Ja, golf je moj hobi, zvest sem mu že nekaj let. Na golfu se srečujemo s prijatelji in poklepetamo. Družimo se v naravi. To mi veliko pomeni. Sicer sem vrsto let tudi član lovske družine na Polskavi. A na “jago” ne hodim več. Veste, sem se v minulih letih dodobra “najagal.” (smeh)

In ko že omenjate minula leta, predlagam, da se vrneva desetletja nazaj, v vaša otroška leta. Z družino ste jih preživeli v Osijeku na Hrvaškem.
Moj oče je bil med drugo svetovno vojno v partizanih, kasneje je služboval v vojski, bil je oficir v Osijeku. Tam sem končal prve štiri razrede osnovne šole.
Potem smo se preselili v Slovenijo, kjer sem po končani osnovni šoli šolanje nadaljeval na srednji tehnično šoli v Ljubljani, smer metalurgija.
Nekaj časa sem kot štipendist Impola delal v tem podjetju, a sem se zatem podal v politiko, osem let sem bil predsednik Občine Slovenska Bistrica.

Po končanem mandatu sem se posvetil študiju in diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani. Zaposlil sem se na Ministrstvu za notranje zadeve v Ljubljani, kjer sem delal vse do upokojitve leta 1993. Na leta službovanja me vežejo predvsem lepi spomini.

Pred nami so številnimi novi izzivi. Tudi zato, ker smo starajoča družba. Potrebe po socialnem varstvu in zdravstveni negi bodo z leti le še naraščale. Vlada je sprejela dolgo pričakovani zakon o dolgotrajni oskrbi. Kako ga ocenjujete?
Najprej želim poudariti, da je dobro, da zakon o dolgotrajni oskrbi po dveh desetletjih prizadevanj naposled le imamo. Res pa je, da v njem ostaja še veliko zadev nedorečenih. Tako v finančnem kot izvedbenem pogledu. In preveč jih je prepuščeno urejanju s podzakonskimi akti.

Po nekaterih ocenah bi v dolgotrajno oskrbo morali vložili približno 400 milijonov evrov, kar ni mala vsota. Ni pa še jasno, kako bo država ta denar zagotovila, da bodo vse predvidene aktivnosti lahko tudi zaživele v praksi.
Zato se mi zdi smiseln predlog, da bi v ta namen uvedli poseben prispevek, kot je denimo prispevek za prostovoljno zdravstveno zavarovanje. Prepričan sem, da ljudje temu ne bi nasprotovali, saj se vsak zaveda, da bo enkrat ostarel in si zagotovo želi jesen življenja preživeti čim bolj kakovostno oziroma aktivno. Dokler mu bo to dopuščalo zdravje.
Na ta način bi po mojem mnenju lahko zagotovili večji del potrebnih sredstev. O tem mora politika doseči soglasje. Želim si, da bi ga čim prej.

Vi ste v času prvega vala epidemije covida-19, spomladi leta 2020, kot predsednik sveta stanovalcev poslali javno pismo na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Ministrstvo za zdravje. V njem ste med drugim zapisali, da ste zgroženi nad oskrbo starostnikov, ki so zboleli za covidom. Kakšen je bil odziv pristojnih?
Odziva sploh ni bilo. Pismo sem pisal v luči takratnih kritičnih razmer, ko so oboleli za covidom v domovih za ostarele bili deležni bistveno drugačne obravnave od tiste, ki so jo bolnikom zagotavljali v bolnišnicah. V tem javnem pismu sem med drugim poudaril, da je spreminjanje domov za ostarele v infekcijske bolnišnice nerazumljivo, strokovno in stroškovno vprašljivo, predvsem pa diskriminatorno do nas, stanovalcev.
Pristojne na vladi smo v pismu pozvali tudi k temeljiti presoji normativov števila zaposlenih v domovih za starejše in ureditvi cene zdravstvene nege na bistveno višji nivo. Ob tem velja poudariti, da skoraj 70 odstotkov vseh prihodkov domov plačujemo stanovalci, svojci in občine, torej imamo legitimno pravico, da se za svoje pravice borimo. (Intervju si v celoti preberite v tiskani izdaji Bistrških NOVIC).

Oglas