Miran Krušič: “Za takšno Slovenijo se nismo borili”

Miran Krušič, predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo – Slovenska Bistrica, je bil v dneh osamosvojitvene vojne na izpostavljenem in nevarnem položaju.

Slovenija letos beleži 30. obletnico osamosvojitve. Tudi vi ste sodelovali v osamosvojitvenih dogodkih. Spominov je najbrž veliko, kateri pa so danes najbolj živi?
Spominov je res veliko. Kljub temu, da je od takrat minilo že tri desetletja mnogi spomini še niso zbledeli. In prav je tako. Najbolj dobrodejen je spomin na to, da smo bili v tistih dneh, ko je šlo zares, še kako enotni, povezani in neustrašni. Imeli smo jasen cilj – zagotoviti osamosvojitev Slovenije. Ob tem želim izpostaviti dva ključna dogodka.
Prvi se navezuje na dan, ko se je vse začelo. Takrat sem se srečal s pokojnim poveljnikom Marjanom Streharjem, ki me je seznanil z razmerami in prosil za pomoč pri osamosvojitvi naše države. Takrat sem se globoko zavedal, kako resna je situacija in hkrati, kako izjemna in težka odgovornost je pred mano. Pred nami vsemi.

In kateri je drugi dogodek?
Drugi dogodek je povezan z dnem, ko smo osvobodili skladišče orožja v Zgornji Ložnici. Takrat mi je padlo z ramena veliko breme, saj sem svojo enoto uspešno pripeljal do cilja. In to brez žrtev. To je najpomembneje.

Prav v Zgornji Ložnici pri Slovenski Bistrici se je torej v začetku julija 1991 zgodil največji logistični podvig v slovenski osamosvojitveni vojni. Kako ste ga doživljali?
Najprej želim poudariti, da smo se na osamosvojitev Slovenije dlje časa pripravljali. Najprej je bilo potrebno pripraviti vse načrte, zbrati prave ljudi in jih pripraviti na zelo zahtevno ter izjemno nevarno nalogo. Skladišče v Zgornji Ložnici je bilo strateškega pomena tako za Slovenijo kot Jugoslovansko ljudsko armado. Šlo je za eno največjih skladišč minsko-eksplozivnih sredstev in municije. Iz tega skladišča so se oskrbovale tudi ostale enote.
Kot zanimivost naj povem, da je bil prvi tank, ki je padel v Gornji Radgoni, iz skladišča v Zgornji Ložnici. Zato je bilo izjemno pomembno, da smo prevzeli skladišče pod svoje okrilje in ga tudi pravočasno spraznili ter tako zaščitili Štajersko in Slovenijo.

To so bili zelo stresni, nevarni in nepredvidljivi časi, vendar poudarjate, da vas je vodil jasen cilj.
Moja enota je bila, to še danes s ponosom poudarjam, enotna, povezana in neustrašna oziroma pogumna. Vodilo nas je domoljubje. Že v času priprav smo spoznali, kako resna je situacija. In prav tako nepredvidljiva. Velikokrat se je zgodilo, da smo čez noč načrtovali, kako bo potekal naslednji dan. Strategija in načrtovanje sta bili ključni. Tudi to, kako bomo prišli do hrane, saj nas je nasprotna stran ves čas opazovala in se hitro odzvala z napadom, če je zaznala priložnost za to.

Ste bili napadeni ob prevzemu hrane?
Ja. Zelo živo se spominjam tega dogodka. Čini, ki smo jih nosili na sebi, so se svetili. To je nasprotna stran takoj zaznala in nas napadla s streli. Vsaka malenkost bi lahko bila usodna. In v takšnih primerih se globoko zaveš, kakšno odgovornost nosiš zase in za druge. Vsi smo tvegali svoja življenja. Tako mi, ki smo bili v prvih bojnih vrstah, kot tudi vsi tisti, ki so nas v dneh osamosvojitvene vojne oskrbovali.
Sicer pa je bilo v času osamosvajanja skladišča na Zgornji Ložnici veliko nevarnih trenutkov, ki bi ob napačni odločitvi lahko posledično terjali veliko žrtev. Zato sem toliko bolj ponosen in zadovoljen, da sem v ključnih trenutkih sprejemal prave odločitve.

Ste kdaj podvomili oziroma pomislili – ne bo nam uspelo.
Ne, nikoli nisem podvomil v uspeh. Ves čas sem neomajno verjel, da nam bo uspelo. Zelo motivirani smo bili vsi, saj smo imeli v mislih jasen cilj. Takrat sem spoznal, da je pri vodenju ljudi še kako pomembna prav motivacija, ki temelji na medsebojnem zaupanju.

(Intervju si v celoti preberite v tiskani izdaji Bistriških NOVIC)

Oglas