Minattijevo leto. Mineva 100 let, odkar se je v Slovenskih Konjicah rodil velik slovenski pesnik, urednik, prevajalec, akademik Ivan Minatti. Je nekaj posebnega v našem pesniškem prostoru.
Ivan Minatti je nekaj posebnega v slovenskem pesniškem prostoru. Je eden najpomembnejših slovenskih pesnikov prvega povojnega rodu. Najbolj prepoznaven je po pesniški zbirki Nekoga moraš imeti rad, sicer pa njegov ustvarjalni pesniški čas sega že v obdobje tik pred drugo svetovno vojno.
Med najbolj branimi literati
Pesmi je pisal in objavljal že v gimnaziji. Med vojno je objavljal v partizanskih glasilih, kmalu po vojni, leta 1947, je izdal svojo prvo pesniško zbirko S poti, kateri je leta 1955 sledila zbirka Pa bo pomlad prišla. Njegova tretja pesniška zbirka Nekoga moraš imeti rad iz leta 1963 je pesnika uvrstila med najpopularnejše in najbolj brane slovenske literate. Nadaljnje zbirke so večinoma izbori iz že objavljenih zbirk in ponatisi z dodanimi nekaterimi novimi pesmimi in cikli, so zapisali pri Mladinski knjigi, kjer je bil urednik med leti 1947 in 1984. Napisal je tudi nekaj pesmi za otroke in lutkovno igro, zelo znan je po številnih prevodih; med drugim je v slovenščino prevedel Malega princa.
Sodeloval je v vseh glavnih slovenskih revijah in listih (vsaj 51 periodik), v uredništvu dvajsetih najvidnejših revij, njegova dela so prevedena v vsaj 18 tujih jezikov, bil je mnogokrat odlikovan in nagrajevan (prejel je obe Prešernovi nagradi, Sovretovo, zlato pero Društva prevajalcev Makedonije, zlatnik poezije,…) Bil je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti od leta 1991.
Poezijo je živel tako močno kot življenje
Minatti je eden najžlahtnejših avtorjev intimizma v slovenski poeziji, pesnik, ki zna z vsako zbirko nagovoriti bralca, pa naj poje o ljubezni ali naravi, o življenju ali smrti, o tesnobi ali radoživosti. Vseskozi je ohranjal svojo avtonomno, samohodniško pot in poetiko, so o njegovem delu zapisali v obrazložitvi zlatnika poezije, ki ga prejel v letu 2009.
Ciril Zlobec ga je označil za ‘totalnega pesnika’, ki je poezijo živel z enako intenzivnostjo kot življenje. Po njegovem sta dve ključni sporočili, ki nam ju je zapustil, želja po dialogu in
misel, da je življenje lepo, tudi kadar je muka. Kljub temu da ima Minattija marsikdo za idiličnega, nežno-poetičnega slavilca narave, pesnik svoje poezije ni gradil na rekvizitih narave, pač pa je v njej iskal globoke simbole in metafore za človeka in njegovo življenje, je o Minattiju poudaril Zlobec.
Pesem mu ni dala miru
Minatti se s svojimi življenjskimi dosežki sicer ni rad izpostavljal. Pred leti, ko smo z njim govorili ob enem njegovih zadnjih obiskov Slovenskih Konjic, je poudaril, da ni vajen pozornosti, da ima raje samotno življenje lirika brez občinstva in ‘pompa’. In dodal, da še vedno kaj napiše. »Nikoli nisem jaz lovil pesmi, ampak je pesem lovila mene. Le da se zdaj v kasnih letih bolj redko oglaša, kot se je nekoč.«
(Nina Krobat, lokalni časopis NOVICE, Foto: arhiv lokalnega časopisa NOVICE, arhiv Minattijeve soproge Lojzke Špacapan)