Melita Tasić Ilić »Verjamem v moč pozitivnih misli«

Direktorica Zdravstvenega dom Šentjur Melita Tasić Ilić je veliko raje kot v pisarni
v ambulanti, v kateri opravlja tudi delo zdravnice družinske medicine.

Je res, da ste že kot deklica govorili, da boste zdravnica?
Ja, res je. Zelo hitro mi je bilo jasno, kaj želim početi v življenju. V otroštvu smo se igrali različne igre, v katerih smo si domišljali, da smo prodajalke, učiteljice, zdravniki, vojaki, policisti in še bi lahko naštevala. Jaz sem se vedno postavila v vlogo zdravnice. Samo ta poklic mi je bil všeč, čeprav nisem niti približno vedela, zakaj. Zato tudi pri izbiri študija nisem prav nič oklevala. Medicino sem študirala v Zagrebu.
Je zdravniški poklic predvsem poslanstvo?
Vsak poklic naj bi bil poslanstvo. Opravljati ga moraš srčno, odgovorno in predano. Pri zdravniškem poklicu je to še toliko bolj pomembno, saj delamo z bolnimi ljudmi. Zase lahko rečem, da svoj poklic zdravnice družinske medicine doživljam kot poslanstvo.
Kaj vam pri delu v največje zadoščenje?
Najbolj sem zadovoljna, ko vstopi v mojo ordinacijo bolnik in mi reče: »Gospa zdravnica, boljše se počutim. Veste, da ste zadnjič ugotovila, kaj mi je.« (smeh) Veliko takšnih drobnih utrinkov je, ob katerih se tudi nasmejim. In me navdajajo s prijetnim občutkom zadovoljstva. To je tisto, kar mi je v največje zadoščenje.
Kako doživljate zdravstveno politiko pri nas? Je res vse tako zelo slabo? Najbrž poznate razmere tudi drugod po svetu.
Pogosto lahko slišimo predvsem kritike na račun slovenskega zdravstva. Toda vse niso upravičene. Sploh ne. Zdravstveni sistem pri nas sicer ni idealen, lahko bi bil boljši, toda še zdaleč ni slab. S čakalnimi dobami denimo se srečujejo tudi v drugih evropskih državah. Pri nas je bolnik deležen oskrbe v bolnici še isti dan, če ga zdravnik tja pošlje z napotnico pod NUJNO. Je pa res, da bi moral biti v našem zdravstvenem sistemu večji poudarek na primarnem zdravstvu. Tu mislim predvsem na pediatre in zdravnike družinske medicine, ki oskrbimo kar 80 odstotkov vseh bolnikov. Zato bi nas moralo biti več. Da bi nam ostajalo več časa za pogovor z bolniki. Temeljit pogovor je namreč zelo pomemben.
Ljudje torej potrebujejo predvsem nekoga, ki jih posluša.
In v šentjurskem zdravstvenem domu jim pogovore zagotovimo. Tisti, ki jih pesti denimo depresija ali anksioznost, se lahko individualno pogovorijo z našo psihologinjo. Lahko se udeležujejo skupinskih terapevtskih srečanj. Pa tudi zdravniki si vzamemo čas za tiste, pri katerih zaznamo izrazito stisko.

Zdravstveni domovi torej postajajo nekakšna pribežališča za ljudi, ki se ne znajdejo v hitrem in neizprosnem tempu življenja…
Zagotovo. Ljudje v ambulanto prinašajo tudi svoje socialne stiske. Pestijo jih bodisi finančna negotovost, strah ali izčrpanost bodisi apatičnost, izgorelost, depresija. Nekateri pod težo pritiska klonejo. Na Šentjurskem so samomori že od nekdaj pogosti. Tudi letos jih je bilo kar nekaj. Ljudje si tegobe blažijo tudi z alkoholom. Alkoholizma je na Šentjurskem in tudi drugod po državi veliko. In alkoholizem se žal v naši družbi še vedno tolerira.
In kako vi kot zdravnica skrbite za svoje zdravje? Si znate vzeti čas zase?
Pohvaliti se s tem ravno ne morem. No, saj si vzamem tu in tam čas zase. Občasno se tudi rekreiram. Ker vem, da je to še kako dobrodošlo za zdravje. Toda priznam, da to počnem bolj poredko.
Kaj je za vas idealen dopust?
Joj, kaj pa vem, kakšen bi bil? Trajal bi tri tedne neprekinjeno. To zagotovo. Da lahko povsem »odklopim.« In kar je zame najbolj pomembno; idealen dopust bi preživljala brez ure. V občutke popolne svobode in brezčasja. Vse bi počela takrat, ko bi najbolj odgovarjalo. In tako kot si želim. Brez kakršnegakoli časovnega pritiska. Ja, to bo bil moj idealen dopust.
V kaj verjamete?
Verjamem v moč misli. Če razmišljaš pozitivno, je veliko večja verjetno, da se ti bodo dogajale lepe in pozitivne stvari.

(Celoten intervju najdete v Šentjurskih NOVICAH, ki so jih prejela vsa gospodinjstva v občinah Šentjur, Dobje in Štore)