Martin Juhart: »Skladbo si predstavljam kot zgodbo«

Martin Juhart. Mladi Slovenjebistričan velja za enega večjih glasbenih talentov mlajše generacije v svetu narodno-zabavne glasbe.

Martin, kako preživljate dneve v domači karanteni? Kako si krajšate čas z družino?
Pestro je. Ustvarjam nove skladbe, vadim, kuham, gledam filme, malo tudi vrtičkam. Nekako si skušam dneve popestriti z opravili, za katere sicer imam vedno premalo časa.
Se rojeva kakšna nova uspešnica?
Kaj pa vem. Ne morem reči, da nastajajo uspešnice. Uspešnico naredijo ljudje oziroma publika. Je pa res, da zdaj, ko imam mir, nastaja ogromno lepih skladb, ne samo narodno-zabavnih.
Glasbeniki ste se na družbenih omrežjih med drugim povezali v projektu Od doma po domače. Za kakšno idejo gre, kakšni so odzivi? Kako ste vi sodelovali v njem?
Na spletu oziroma družbenih omrežjih se pojavlja veliko posnetkov. Glasbeniki se oglašajo iz svojih dnevnih sob. Pri tem seveda nominirajo naprej druge glasbenike in tako se plete velika glasbena mreža. Tudi sam sem posnel nekaj skladbic in upam, da smo glasbeniki tudi v teh izrednih razmerah vsaj nekoliko pripomogli k dobri volji Slovenk in Slovencev. Obenem pa je lepo videti, da slovenska glasba živi!
Menda ste odraščali v glasbeni družini. Kdaj ste prvič vzelo v roke kak instrument?
Ja, res je, doraščal sem v glasbeni družini. Mama je lani obeležila petdeset let orglanja v Slovenski Bistrici. Oče pa je pel pri ljudskih pevcih Vabrški fantje. Spomnim se, da so posneli eno kaseto, ki sem jo kot otrok zelo rad poslušal. Tako sem prejel ogromno ljudskega izročila. Seveda pa so bile doma tudi prisotne Slakove viže, pa pesmi Fantov z vseh vetrov. Te je oče še posebej oboževal.
Ko bi bilo včeraj se spomnim prvega septembra v prvem razredu osnovne šole, ko sva z mamo odšla po parku v Slovenski Bistrici do gradu, kjer je takrat bila glasbena šola. Šla sva na vpis in odločil sem se za harmoniko. Čez nekaj let sem se prepisal na tubo in nadaljeval šolanje na Srednji glasbeni in baletni šoli v Mariboru, kasneje še na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Vsakemu rečem, da harmoniko igram za hobi in skoraj nihče ne ve, da sem po stroki tubist. Sicer igram kar nekaj instrumentov. Če bi rekel, da jih obvladam, bi storil krivico tistim, ki jih res obvladajo tako kot je treba.
Zaključili ste Akademijo za glasbo Univerze v Ljubljani, pravite. Kakšno popotnico vam je dala Akademija za glasbeno kariero?
V bistvu študija še nisem zaključil. Manjkata mi še dva izpita, ki ju nameravam v kratkem opraviti. Sicer pa mi je akademija dala veliko. Žal mi je, da nisem vpisal še kak dodaten predmet. Akademija za glasbo namreč zagotavlja neprecenljivo znanje.
Katera slovenska skladba vam najlepše zveni?
Joj, težko bi izpostavil le eno, ko pa je tako veliko! In super je, da je tako.

(Intervju si v celoti preberite v jutrišnji izdaji Bistriških novic)

Oglas