Ljubica Zgonec Zorko: “Glina je moja navdihovalka”

Gospa Ljubica, pravite, da pogrešate občutek gline med svojimi prsti.
Res je. Zato sem si ob vstopu v letošnje leto rekla, da se bom po večletnem premoru znova vrni-la h keramiki in glini. Zadnja leta sem se s keramiko ukvarjala bolj posredno, skozi delo Centra domače in umetnostne obrti in različne projekte. Zdaj pa se je v meni znova prebudila potreba po ustvarjanje. Želim znova občutiti glino med svojimi rokami. Ta občutek je tako sproščujoč in prijeten.
Zakaj prav keramika?
Odkar pomnim, je v meni prisotna želja po likovnem ustvarjanju. Zato sem se pred leti vpisala v tečaj kiparstva na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani. Takrat sem se zaljubila v glino. Navdušila me je ob prve dotiku z njo. Tako senzibilna je, saj se odziva na vsak najmanjši dotik oziroma dražljaj. Od človeka prevzema toploto in te na nek čaroben način prizemlji. Takrat se še nisem zavedala, da imam glino v krvi. Moji predniki bili so lončarji. Moj pradedek, dedek in stric so bili mojstri lončarstva na Kozjanskem. Moja mama je doma s Kozjanskega, natančneje s Podsrede.
Toda vi ste se rodili v Beogradu.
Res je. Moja starša je življenje zaneslo v Beograd, kjer sta se spoznala na prav poseben datum – 25. maja. (smeh) Takratni dan mladosti. Zaljubila sta se in z bratom sva oba rojena tam. Nekaj let smo živeli v Beogradu, leta 1960 pa je na Notranjskem odprlo vrata podjetje Kovinoplastika Lož. Mojemu očetu, doma je z Notranjske, so v podjetju ponudili službo in tako smo se vrnili v Slovenijo.
Pravite, da ste se želeli vpisati na Šolo za oblikovanje, a vam v poplavi kandidatov to ni uspelo.
Žal. Ker pa sem tako zelo želela risati, sem se vpisala na Industrijsko-kovinarsko šolo Maribor (IKŠ), na oddelek za tehnično risanje. Po končanem šolanju sem kakšno leto delala v oddelku za razvoj podjetja Kovinoplastika kot tehnična risarka. Potem pa so mi v kadrovski službi rekli, da bodo potrebovali strokovnjake s področja socialnega dela, tako sem vpisala študij socialne-ga dela, ga uspešno zaključila in bila v tem poklicu kar 26 let. Na Centru za socialno delo v Domžalah sem delala na področju posvojitev in rejništva otrok, leta 1984 pa sva se z možem preselila v Slovensko Bistrico. Službo sem nadaljevala na slovenjebistriškem Centru za social-no delo kot vodja enotne evidence socialnih pomoči.

To je bil čas, ko so ljudje izgubljali službe, socialne razmere so se slabšale in to se je odražalo tudi pri vašem delu.
Da, socialna slika naše države se je začela zelo spreminjati. Mnogi delavci so čez noč ostali brez službe. Plače tistih, ki so jo obdržali, pa so se zmanjšale. Tako mnogi s poštenim delom niso mogli več preživeti. Stisko teh ljudi sem močno občutila in na neposrednem delu z ljudmi nisem več zdržala. Podala sem se na področje računalništva, ki se je ravno začelo uvajati. S kolegom računalniškim programerjem sva razvila računalniški program za socialne pomoči, za katerega sva kasneje pridobila koncesijo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in vse do leta 2002 sem vodila operacijski sistem za to področje.
In kdaj vstopi v vaše življenje keramika?
Bila je prisotna vseskozi, vzporedno, kljub številnim službam, ki nimajo nikakršne zveze z umetnostjo oziroma rokodelstvom, je ljubezen do keramike in ustvarjanje v meni živelo ves čas. Tako sem oktobra 1999 odprla Galerijo VAL, 2002 smo ustanovili Kulturno-izobraževalno druš-tvo keramikov in lončarjev Podravja Majolika, katerega predsednica sem že skoraj predolgo. 2003 smo v okviru prvih EU projektov ustanovili Center domače in umetnostne obrt, ki ga vo-dim in je od 2014 zadruga in socialno podjetje. Sem soustanoviteljica in članica Društva kera-mikov in lončarjev Ljubljana in od 2006 članica Društva likovnih umetnikov Maribor ter Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov.
Pravšnja torej, da vas vprašam, v kakšni kondiciji je rokodelstvo v Sloveniji?
V slabi kondiciji je.
Zakaj?
Zato, ker je rokodelstvo kot dragocen segment v novi Sloveniji izgubilo svojo pomembno dru-žbeno dimenzijo kulturne dediščine in se je enačilo z obrtjo. Vemo pa, da rokodelstvo v današ-njem času na takšen način ne more konkurirati na trgu, industriji, tehnologiji. Ročno delo pa sploh ne. Zelo pozno smo se začeli zavedati, da je rokodelstvo specifično in terja drugačno obravnavo. Mnoge rokodelske panoge nimajo več svojih mojstrov, drugi vztrajajo iz ljubezni do svojega dela in zavedanja o njegovem pomenu. Tako smo se rokodelski centri iz različnih slo-venskih regij pred približno petimi leti povezali v Konzorcij rokodelski centrov Slovenije. Pripra-vili smo dokument za Nacionalno zavezništvo za rokodelstvo, ob tem pa nam je uspelo vlado prepričati, da je ustanovila medresorsko skupino, v kateri so predstavniki institucij in organiza-ciji, ki so kakorkoli povezane z rokodelstvom. Ta skupina zdaj pripravlja novo sistemsko zako-nodajo. Pričakovati je, da bo luč sveta ugledala še pred koncem letošnjega leta.
Intervju v celoti preberite v februarski izdaji Bistriških NOVIC.