Konjičanka Lidija Pratnemer je ena tistih upokojenk, ki si želi, da bi imel dan več kot 24 ur. Njena jesen življenja je dinamična in prežeta z nešteto hvaležnostmi.
Pred desetimi leti ste se upokojili. Pravite, da uživate v vlogi upokojenke. Da vam še zdaleč ni dolgčas.
Moji dnevi so res zelo pestri. Že od nekdaj sem radovedna, vedoželjna, veliko stvari me zanima, rada se učim, zato se udeležujem različnih tečajev. Rada kuham, pečem kruh v krušni peči, vrtnarim, uživam v druženju z ljudmi dobre volje. Dejavna sem v številnih društvih. Nudim brezplačno pravno pomoč. Tu in tam predavam na osnovni šoli ali gimnaziji. Doma veliko časa preživim za računalnikom, saj mi predstavlja nekakšno okno v svet. Informacije so danes pomembne. Kdor ima informacije, je bogat. Skratka, moji dnevi v pokoju se mi zdijo vedno prekratki. In sploh si ne znam predstavljati, da bi bilo drugače. Moja mama je vedno poudarjala – je treba delat. To je nekako vsadila vame. In jaz zelo rada delam. (smeh)
Ko vam omenim otroštvo, kateri spomini najprej privrejo na površje?
Ljubezen, razumevanje, igranje v naravi. V družini smo bili trije otroci, imam še dva brata. Zelo dobro smo se razumeli, se imeli radi, si pomagali. Bili smo izjemno navezani drug na drugega. Starejši brat je žal že pokojen. Takšen odnos nas je nato spremljal tudi v odrasla leta. Prosti čas, kolikor smo ga imeli, smo pretežni del preživljali v naravi. Večkrat smo se igrali v Dravinji.
Kakšno popotnico za življenje sta vam dala starša?
Izjemno dragoceno. Hvaležna sem jima zanjo. Dala sta mi ljubezen. In mi privzgojila delavnost. To sta vrednoti, ki bogatita človeka. Veliko sta mi dala tudi stara starša. Moja stara mama Marija Polc iz Oplotnice je dočakala častitljivih 107 let. V njej je bilo toliko življenjske vedrine, njene misli pa tako bistre, da jih marsikdo mlajši ne premore. Ko je bila stara 105 let je šla na morje kampirat. No, kopalk si ni oblekla. Je pa uživala. (smeh) Moj oče pa je vedno poudarjal pomen zdravega duha v zdravem telesu. Telovadil je pri Sokolih, ponosen je bil na to. V podobnem duhu sem vzgajala tudi svoja otroka. Lepo mi je pri srcu, ko vidim, da sta srečna.
Vi pa ste srečni, ko s svojimi sedete za domačo mizo in se pogovarjate.
Mladi so v današnjem hitrem tempu življenja in številnih obveznostih razpršeni naokoli. Zato so srečanja za pogrnjeno mizo toliko bolj dragocena. Tako rada občasno kaj skuham zanje in jih povabim na kosilo. In ko sva že pri hrani. Pomembno je, kakšno hrano uživamo. Jaz jo sama vzgojim in pridelam. Zelo cenim zemljo. In vse, kar pridelam. Letošnja letina omogoča pripravo odlične ozimnice. Tudi kruha že vrsto let ne kupujem. Pečem ga sama. V krušni peči. Tega sem se naučila v Društvu kmečkih žena Zarja, pri mojstrici Mariji Prajner, ki je napisala knjigo Kruh naš vsakdanji. Uživam v vlogi gospodinje in kmetice.
Če pred vas postavim kozarec z vodo. Do polovice je napolnjen. Kako ga vidite?
Kako? Vedno na pol polnega. Nikoli na pol praznega. To je moja življenjska filozofija. V vsaki svari znam poiskati nekaj dobrega. Življenje sicer pred nas postavlja številne izzive, toda jaz se jih vedno lotevam z optimizmom in vedrega duha. No, kolikor se le da. Z leti pa vse bolj spoznavam vrednost notranjega miru. Kako pomembno je biti v miru. V miru je moč! Potem je človek lahkotnejši, lažje se skoncentrira, lažje dela. Mir je prav tako ključnega pomena za zdravje. Če smo mirni, dobrovoljni in optimistični, je manj verjetnosti, da bomo zboleli. V to sem vse bolj prepričana. (Intervju si v celoti preberite v četrtkovi izdaji lokalnega časopisa NOVICE, ki ga bodo prejela vsa gospodinjstva.)
