Spomini. Konjice so 50 metrov visok dimnik dobile že v času prve svetovne vojne. V šestdesetih letih so, skladno z rastjo industrije, izgradili novega, večjega. Kaže da bo, čeprav nekaj metrov nižji, še nekaj časa z nami.
Podobo Slovenskih Konjic zaznamuje tudi najvišji dimnik v mestu, ki se že dobrih 60 let ponosno dviga nad konjiškim industrijskim območjem.
Nekateri domačini razlagajo, da gre za znameniti objekt, ki ga lahko razumemo tudi kot nekakšen spomenik lokalni industriji.
Vsekakor je Konusov dimnik s svojimi nekaj manj kot 60 metri impozanten objekt, ki vzbudi pozornost. Predvsem v zadnjih tednih, ko je zaradi poškodb, nastalih ob decembrskem potresu, izgubil štiri metre višine. Ko bo topleje, bodo na vrh dimnika namestili še t.i. zaščitno krono.
Kaže, da bo dimnik, zdaj verjetno varnejši, še nekaj časa bdel nad Konjicami, mi pa smo se ozrli nazaj, v čas, ko je opeko za opeko rastel v konjiško nebo.
Malo nižji starejši brat
Morda je manj znano dejstvo, da to ni prvi visok dimnik, ki se je bohotil nad mestom. Začelo se je z Lovrencem Lavričem, usnjarskim pomočnikom, ki se je bogato poročil in leta 1894 kupil zadolženo usnjarno Pressinger v Konjicah.
“Ko jo je leta 1894 prevzel, je ta obsegala le eno večjo in štiri manjše zidane stavbe ob Dravinji. Leta 1900 je kupil prve stroje in leta 1914 začel graditi kotlovnico, nabavil parno lokomotivo in dal postavit 50 metrov visok zidan dimnik,” na spletni strani Obrazi slovenskih pokrajin piše Ana Miličevič iz Splošne knjižnice Slovenske Konjice.
Zidake za dimnik so dvigovali s posebnim vitlom in s konjem, ki je hodil v krogu okoli gradbišča, v brošuri 100 let Konusa opisuje poznavalec konjiškega gospodarstva Vinko Zdovc.
Nekaj desetletij zatem, leta 1959, so dimnik porušili, nam pove Jože Baraga. Ker so potrebe konjiške industrije tedaj že prerasle zmogljivosti stare kotlovnice in ‘Lavričevega dimnika’, so v neposredni bližini, kakšnih 30 metrov stran, v sklopu rekonstrukcije usnjarne Konus v letih 1959 in 1960 izgradili novega, višjega, takšnega, kot ga poznamo danes.
Opeko za opeko
Jože Baraga je bil v zadnjem delu gradbenega podviga vodja gradbišča in sodeloval pri zadnjih 20 metrih gradnje, se spominja za NOVICE. Ingradov uslužbenec je na gradbišče prispel pozno poleti ali jeseni, ko se je dimnik vzpenjal že kakšnih 40 metrov visoko. Pri gradnji dimnika so sodelovali tudi delavci enega od hrvaških podjetij, ki so opravljali predvsem dela na višini.
Gradili so opeko po opeko – tudi te so pripeljali s Hrvaške, in to prav posebne opeke, dlje žgane in zaokrožene. Na notranji strani vzpenjajočega dimnika so imeli gradbeni oder in ga postopo-ma dvigovali, kot je rasel dimnik. Zidake in malto so dvigovali s konzolnim dvigalom, oder pa pritrjevali z lesenimi in železnimi zagozdami (kajlami). Vse delo je bilo ročno, gradnja je bila za-htevna pa tudi nevarna. Sočasno so isti Ingradovi delavci začeli graditi še novo proizvodno halo za umetno usnje.
Najvišja stavba v Slovenskih Konjicah je Cerkev sv. Jurija. Njen zvonik seže 62 metrov visoko. Konusov dimnik je bil do nedavnega visok 60 metrov, zdaj pa v višino meri 56 metrov.
Tudi nesreče so se dogajale
Jože Baraga se spominja, da se je nekoč ena od zagozd sprostila in začela padati s precejšnje višine proti tlom. Enemu od delavcev je padla na glavo. Zaradi udarca je omedlel, a k sreči ni imel hujših poškodb in je hitro okreval. Še dobro, da je bila zagozda lesena in se je odbijala od stene sem ter tja. Če bi bila železna, bi bil delavec gotovo podlegel poškodbam, ne glede na to, da je nosil čelado. To je edina poškodba, ki se je Jože Baraga spomni za časa gradnje visokega dimnika.
Spomni pa se tudi šale, ki so si jo Konjičani izmislili v času, ko je bila gradnja dimnika že pri koncu. Ko so vrh dimnika barvali v rdeče-belo barvo, je šla šala na račun enega od sekretarjev zveze komunistov, ki je bil poprej traktorist. “Ljudje so se šalili, da dimnik v tej barvi barvajo za-to, ker se bo sekretar začel učiti voziti avion.”
Del tehniške dediščine
Jože Baraga se spominja, da dimnik za časa gradnje med Konjičani ni vzbujal kakšne posebne pozornosti ali čudenja. “Nič kaj posebnega ni tedaj pomenil Konjičanom,” pravi. Dimnik sicer po podatkih, ki smo jih doslej pridobili, ni zavarovan v smislu tehniške dediščine, in Jože Baraga tudi ne vidi potrebe, da bi bil. “Napredek gre pač dalje.”
Spomini Draga Ratajca
Pri gradnji dimnika je sodeloval tudi pokojni Drago Ratajc starejši, oče aktualnega konjiškega župana Darka Ratajca in gradbenika Draga Ratajca mlajšega. Slednji nam je povedal, da je oče z njim pogosto delil spomine na gradnjo.
“Ko so gradili Konusov dimnik, je bil moj oče delovodja pri Ingradu, podjetju, ki je v tistem času izvajalo vsa gradbena dela v Konjicah. Ker sem tudi sam gradbenik, mi je oče večkrat razlagal, kako so gradili ta dimnik in predvsem, na kaj je treba biti pozoren pri takšnih gradnjah.
Večkrat je povedal, da v zaključni fazi gradnje ni želel izpostavljati delavcev, zato je na vrh dim-nika t.i. kapico namestil kar sam. Gradnja je bila najbrž tudi nevarna, kot gradbenik si ne pred-stavljam, kako so tako visoke objekte takrat gradili. Še danes nam lahko vzbujajo občudovanje,” opisuje Drago Ratajc mlajši.
Konusov dimnik danes lahko vidimo kot neke vrste spomenik konjiški industriji in morda nekim drugim časom. Kakšno prihodnost naj torej ima? Bi ga veljalo zaščititi kot del naše tehniške de-diščine? “Po eni strani da, po drugi pa tudi ne. Tak dimnik je težko ojačati in sanirati, ga narediti varnega. Zakaj je v zadnjem potresu sploh prišlo do razpok? Okrog dimnika so okovi, ki ga hori-zontalno držijo skupaj. Zaradi žvepla sčasoma korodirajo in dotrajajo. Ob potresu se tako lahko poruši,” razlaga Ratajc.
(Nina Krobat, lokalni časopis NOVICE)
Foto: Wikimedia Commons, avtor fotografije: Jože Gal
