Konjiški arhidiakon Jože Vogrin: “To je šele prvi polčas!”

Konjiški arhidiakon Jože Vogrin je z vedrim optimizmom, hvaležnostjo in mirom v srcu pričakal abrahama.

Gospod Vogrin, vse najboljše vam želim za skorajšnji 50. rojstni dan! Abraham nezadržno prihaja, kako se počutite?
Hvala lepa za voščilo. Saj ne morem verjet, da je že toliko. Letnica rojstva 1970 to sicer neizprosno potrjuje, počutje in nevronsko prebijanje v glavi pa let še ne dohaja. Ni šans. To je šele prvi polčas.
Kako boste praznovali?
Za neko veliko praznovanje mi ni. V tem korona času pa sploh ne. Morda kak špricer s prijatelji in to je to. Obvezno pa se dobimo s celo našo družino na skupnem nedeljskem kosilu. So moja kri, veliko mi pomenijo in zelo jih imam rad.
Vaš »prvi polčas« je mimo, veliko lepega je zagotovo še pred vami, pa vendar, kako se soočate z minljivostjo?
Vse mine. Mora. Minljivo si mora nadeti neminljivost. Smrt mora biti použita v zmagi. In vstajenje v neminljivosti je zmaga, ki nam jo je pridobil Kristus.
Moja preteklost je že izročena Božjemu usmiljenju. Kar je bilo, je bilo. Bog se me usmili. Prihodnost je pa vsa še v Božjih rokah, nič ne vem, kako bo z menoj, prav vse je rokah Njegove previdnosti. Moj je le sedanji trenutek, za katerega pa si želim, da bi prav razumel njegov izziv in odgovoril z vso polnostjo ljubezni in talentov. Minljivost je pečat vsega ustvarjenega. Minljivo mora preiti, da lahko nastopi neminljivo, večno. Ta slutnja večnosti, neminljivosti in vera v Kristusa, ki je vstajenje in življenje, daje smisel mojemu bivanju in služenju.

Pa se vrniva desetletja nazaj, Rodili ste se na Dunaju, pravite.
Ja, starša, ekonomska migranta, sta v šestdesetih letih šla s trebuhom za kruhom v Avstrijo. Kmalu po mojem rojstvu smo se preselili v Slovenijo, na dedovo domačijo v Jakobski dol, ki jo je oče prevzel. Imel sem zelo lepo otroštvo. Ustvarjalno. Moj otroški svet je bil povezan z lepim družinskim življenjem na vasi, kjer vsak pozna vsakega, z delom na naši napredujoči kmetiji, s šolo in odličnimi učitelji, ki so me naredili radovednega, z župnijo in velikodušnim župnikom, ki mi je odprl pot v srce evangelija, k Jezusu. Delo in uk sta bila pri naši hiši spoštovana, dober človek zmeraj dobrodošel gost. Bog mi je dal zlate starše. Markantnega očeta, garača in nesebičnega poštenjaka ter pridno, vztrajno, skrbno, potrpežljivo in ljubečo mamo. Ob mlajšem bratu Vojku in sestri Vesni sem odraščal in si kot prvorojenec utiral pot v svet. Starši so podpirali mojo ustvarjalnost. Očetova delavnica, ki smo ji rekli »verkštat«, je bila moja dnevna soba. Skoraj vse igrače sem si sam naredil. Zmeraj sem nekaj »šraufal«. Posebej lepe spomine pa imam na nedeljske popoldneve, ki smo jih preživljali s sošolci in prijatelji. Najraje smo igrali nogomet ali pa se vozili z mopedi ali pa s »fičkom« starejšega soseda Ervina. Nepozabno!
Kaj pa najstniška leta? Je bilo kaj uporništva v vas?
Odhod v srednjo šolo mi je odprl novo obzorje. Mesto in svobodo. Odločitev za gradbeno šolo je bila zame na nek način samoumevna. Pri nas smo kmetovali in zmeraj nekaj gradili. Za kmetijo je bil predviden brat Vojko, jaz pa sem želel postati gradbinec, tisti, ki bo risal načrte in gradil, torej tehnik in kasneje inženir. V teh najbolj turbulentnih časih mojega življenja tja do vojaščine sem si res dal duška. Hotel sem življenje užiti na polno. Hotel sem doseči vse. Delal sem za šolo, risal načrte tudi ponoči, delal doma in v Avstriji, si služil svoj denar, se veliko družil in pohajal s prijatelji, tudi srčnih skrbi in težav ni manjkalo… Čudoviti čas. Vojaščina v Nišu je prekinila ta viharni čas. Kasarna te prizemlji, daleč si od vsega, kar imaš rad. Pehota te izmuči do skrajnosti, prvič sem spoznal svoje meje. Telesne in duševne. Dosegel sem zrelostni prag.
Kako se je rojevala in dozorela odločitev za duhovniški poklic?
Duhovniški poklic me je že od otroštva mikal. Dostikrat sem kot otrok »maševal« v šotoru pod hišo. Bil sem tudi ministrant. Lepota in mističnost obredja me je očarala. Prvič sem dojel, da bi lahko bil tudi duhovnik, na dan moje birme. Ta poklicanost pa je v meni bolj počasi zorela. Čas vojaščine v Nišu me je prebudil v resnih eksistencialnih vprašanjih. Veliko sem razmišljal o času ko pridem domov. Premleval sem v sebi, razčiščeval…in molil. Ja, molil. Na straži največ. In se odločil, da grem v bogoslovje. Napisal sem pismo škofu, ga dal v kuverto, napisal naslov in nalepil znamko. Ko bi ga moral vreči v kasarniški nabiralnik, nisem zmogel. Raztrgal sem ga in skuril. Zaključil sem vojsko, šel opravljat pripravništvo in se zaposlil v ekipi vzdrževalcev industrijskih tirov v TVT Boris Kidrič Maribor. Zgodila se je osamosvojitvena vojna, ki sem jo preživel v TO na karavli na Sladkem vrhu. Ko je prišla jesen 1991 sem moral nekaj ukreniti. Vsega je bilo, le miru v duši ne. Dokončna odločitev je padla 5. septembra. (Intervju si v celoti preberite v NOVICAH)

Oglas