Dr. Franc Gologranc: »Konjice so se mi zasidrale v srce«

Franc Gologranc bo januarja dopolnil častitljivih 100 let. Prvo desetletje je preživel pod škalskimi griči v Slovenskih Konjicah. Kako je bilo?

Bil je osamljen otrok
V njem je še obilo življenjske dinamike, vedrine, bistrine misli in duha. Zato je spomine nizal, kot bi jih doživljal včeraj. V hiši, nasproti današnje konjiške avtobusne postaje, ki jo starejše generacije Konjičanov poznajo kot Gologrančevo, je z mamo, očetom in sestro odraščal med letoma 1920 in 1930. “Če si v mislih prikličem takratno podobo Konjic, se mi najprej izriše železnica, ki je kraj prepolovila na dva dela. In sicer v živahnejši in bolj poseljeni zahodni del, kjer sta danes Mestni in Stari trg, ter vzhodni del pod Škalcami, kjer so bile takrat le Serajnikova, Brudermanova in naša hiša, na gričevnatem ozadju pa le še viničarija, Veste, nisem bil družaben otrok. Bolj zadržan sem bil. Pravzaprav osamljen. Ne vem, zakaj. Hodil sem v šolo in domov. Če sem si tu in tam zaželel družbe, sem šel h Goričarjevim otrokom na obisk,” pripoveduje, a v isti sapi dodaja, da mu je srce prepevalo od sreče, ko so se z družino odpravljali na izlete na Pohorje. “Z vlakom smo se peljali do Zreč. Veste, kako prijetno doživetje je bila zame vožnja z vlakom! Iz Zreč pa smo potem pešačili do Skomarja, Padeškega Vrha, Boharine ali Peska. Tod so živeli moji bratranci in sestrične. Poleti smo pri njih ostajali več dni. Na zreškem Pohorju mi je bilo vedno zelo lepo.”

Pikniki v sončnih Škalcah
Pa sončne nedelje v Škalcah so se prav tako globoko zasidrale v njegovo srce. “Mama je doma spekla kruh, dodala v malho še nekaj klobas in salam, pa smo se z družino odpravili v Škalce. Pogosto smo se družili s takratnima konjiškima zdravnikoma dr. Rudolfom in dr. Goričarjem in njihovima družinama. Ob nedeljah popoldne smo skupaj posedali v vinorodnih gričih in kramljali. In ne bodi ga treba! Ničkolikokrat se je zgodilo, da so prav takrat klicali zdravnika na pomoč. Ko se je denimo kdo hudo poškodoval v kakšni vasici na Pohorju. Nemudoma se je zdravnik podal na pot, s konji ali peš, v upanju, da bo prispel pravočasno,” niza utrinke iz otroštva.

Strojni inženir bom, si je rekel
Njegov oče je imel manjše gradbeno podjetje, ki pa v letih po prvi svetovni vojni in v času hude krize leta 1929 ni imelo dovolj dela. Najbrž bi propadlo, če mu tovarnar Lavrič ne bi zagotovil vsaj nekaj gradbenih poslov na kompleksu takratne tovarne usnja. Mama je bila gospodinja, v Konjice se je preselila z Bukovžlaka pri Celju, kjer so njeni starši imeli veleposestvo z gozdovi, svoj mlin, opekarno na Ljubečni in žago v Šentjurju. Pravi, da je bil navezan na starejšo sestro, ki je po drugi svetovni vojni v Zagrebu doštudirala farmacijo, kasneje magistrirala, krajši čas je službovala v konjiški lekarni, potem se je preselila v Mozirje. Franc je že kot desetletni fantič zapustil Konjice, najstniška leta je preživljal pri stari mami na Bukovžlaku. Pogosto se je družil s knjigami in že takrat se je v njem porodila želja, da bi postal strojni inženir. “Že zelo zgodaj sem vedel, kaj želim početi v življenju. Oče moji odločitvi ni nasprotoval, saj je videl, kako slabe so razmere v gradbeništvu,” se spominja očetovega odziva na svojo poklicno odločitev. Maturo je opravil v Celju in se leta 1938 vpisal na elektro-strojni oddelek Tehniške fakultete v Ljubljani. A takrat niti slutil ni, da so pred njim turbolentna vojna in povojna leta. (Tudi o tem, kaj si želi ob 100. rojstnem dnevu, pa preberite v celotnem pogovoru v lokalnem časopisu NOVICE).