Konjičanka Nika Dimc je ustvarila Retro Bjbo

Konjičanka Nika Dimc je sprva je mislila, da bo v šoli poučevala likovno vzgojo, a se je v njej vse glasneje oglašala želja po šivanju oblačil, kar jo je radostilo že v otroških letih. Njen hobi je z leti prerasel v službo, ki jo osrečuje.  Danes s svojimi izvirnimi oblačili navdušuje mnoge.

Jesen je tu, narava ne skopari z barvitostjo. Likovna pedagoginja ste, zato predvidevam, da imate ta letni čas radi.
Ja, jesen imam rada. V tem času na narava podarja pestro paleto barv.

Je bilo tudi vaše otroštvo polno barv?
Barve že od nekdaj predstavljajo velik del mojega življenja. Moje otroštvo je bilo srečno in veselo. Razigrano in svobodno. Že takrat sem ure in ure preživela sama v sobi, kjer sem ustvarjala z raznimi materiali.

Da ste se posvetili študiju likovne umetnosti potemtakem ne preseneča.
Izbira študija likovne pedagogike zame ni bila zahtevna. Po izobrazbi sem profesorica likovne umetnosti.

Po zaključku študija sem se podala v osnovno šolo, kjer sem opravila pripravništvo in pred tem še strokovni izpit. V času pripravništva sem poučevala na Osnovni šoli v Mariboru, delala sem z otroki s posebnimi potrebami.

Moram priznati, da je bilo delo zelo zahtevno, a hkrati tudi izpolnjujoče in nagrajujoče. Sem pa v tem času že redno šivala oblačila zase in za prijatelje in se mi je dozdevalo, da me bo sčasoma pot popeljal izven poučevanja.

Tako ste se pred leti podali na samostojno pot šivanja oblačil blagovne znamke Retro Bjba.
Moje delo v šoli se je zaključilo po opravljenem pripravništvu. Po izteku pripravništva nisem dobila zaposlitve, šivanje pa me je vedno bolj veselilo. Oblačil in dodatkov nisem več šivala samo zase, temveč za vedno večji krog prijateljev in znancev.
Ker sem bila pri tem uspešna, prijatelji pa zadovoljni in navdušeni, sem se odločila, da bom razvila svojo blagovno znamko. Zavedala sem se, da me do lastne blagovne znamke čaka še dolga pot, a najbolj pomembno je, da sem odločila. In verjela, da mi bo uspelo. Vedela sem, da nimam kaj izgubiti. Zakaj torej ne bi poizkusila, sem si rekla.

Kakšni so bili začetki? So se oglašali tudi dvomi?
Začetek je bil na nek način težak, predvsem zaradi tega, ker sem vedela, da se moram še marsičesa naučiti. Da me do tehnično dovršenega izdelka čaka še nešteto ur šivanja. To me je malo plašilo, po drugi strani pa navdajalo z navdihom. Izziv sem sprejela in vztrajala.
Prav tako sem vedela, da strank oziroma kupcev še nimam toliko, da bi se lahko s šivanjem preživljala. Tako sem morala tudi na področju trženja pošteno pljunit v roke.
Ampak vse to me je begalo nekje v ozadju, v ospredju je bila veliko bolj izrazito zadovoljstvo, da lahko ustvarjam in izrazim svoje zamisli oziroma ideje. To je najbolj pomembno.
Veliko časa in truda sem vložila, da je posel stekel v obsegu kot sem si želela. To je bilo zame zahtevno obdobje, a mi ni žal, da sem se podala na samostojno pot.
Dvomi se seveda vedno pojavljajo, sploh na kašen slab dan. Ampak minejo, ko vidiš, da s svojim delom osrečuješ ljudi in sebe. Tako je moj hobi prerasel v službo.

(Intervju si v celoti preberite v tiskani izdaji NOVIC)

Oglas