Konjičanka Julijana Kralj: “Imela sem 27 let in si življenja v domu starejših nisem predstavljala”

Julijana Kralj iz Slovenskih Konjic je prejemnica najvišje državne nagrade za prostovoljstvo. Za lokalni časopis NOVICE je spregovorila tudi o tem, kako je pred skoraj 50 leti pisala Titu, da bi ji pomagal pri dodelitvi pritličnega stanovanja.

Najprej čestitke za zadnje priznanje, najvišje na področju prostovoljstva pri nas. Najbrž vam veliko pomeni?
Menim, da se prostovoljke in prostovoljci čutimo nagrajeni že s tem, ko delo dobro opravimo in nekomu koristimo. Prijetno je čutiti, ko je tudi družbeno videno in cenjeno, pa naj bo to na lokalni ali državni ravni.
Sklep Odbora za podelitev državnih priznanj na področju prostovoljstva s podelitvijo državne nagrade me je presenetil. Počutim se izjemno počaščena. Pomeni, da so bila moja prizadevanja pravilno usmerjena. Nagrada me zavezuje delati na tem področju tudi v prihodnje.
Svoje življenje ste posvetili prostovoljstvu. Se vam zdi, da je prostovoljstvo pri nas dovolj razširjeno in cenjeno?

Lahko rečem, da je prostovoljstvo sestavni del mojega življenja in veseli me, da sem ena izmed mnogih v množici prostovoljk in prostovoljcev v Sloveniji.
Pred nekaj leti, ko še ni bilo zakonodajnih dokumentov, ki so na področju prostovoljstva naredili pravni red, prostovoljstvo ni bilo toliko družbeno evidentirano in ocenjeno kot danes. V letna poročila lahko vse invalidske in druge nevladne organizacije navedemo število opravljenih prostovoljnih ur, ki se tudi pri prijavljanjih na javne razpise ocenjujejo kot lastni vložek v finančno sestavo določenega programa. Delovno in drugače obeležimo mednarodni dan prostovoljstva.
V občini Slovenske Konjice je lepa praksa, da nas aktualni župan povabi na proslavo s kulturnim programom, pogostitvijo in nagovorom ob mednarodnem dnevu prostovoljstva in mednarodnem dnevu invalidov in se zahvali za vsa dobra dela, ki jih opravimo prostovoljke in prostovoljci v lokalni skupnosti Občine Slovenske Konjice. To nas motivira za nadaljnje prostovoljno delo.
Leta 1972 ste utrpeli hudo nesrečo in bili primorani sprejeti nove življenjske okoliščine. Ste moč za premagovanje teh našli prav v prostovoljstvu?
Moje prvo, imenujmo to prostovoljno delo, se je zgodilo leta 1972, ko sem bila na medicinski rehabilitaciji v takratnem Zavodu za rehabilitacijo invalidov.
Posledice nesreče sem zelo težko sprejemala. Oddelčni zdravnik je čutil mojo stisko in je vedel, da potrebujem poleg redne medicinske rehabilitacije tudi popoldanske dejavnosti, ki bi me odtrgale od temnih misli in privedle do poglabljanja o svojem dejanskem stanju. Predlagal mi je, naj naredim anketo o življenjskih potrebah paraplegikov in tetraplegikov, ki so bili včlanjeni v Društvo paraplegikov Slovenije. Zbrala sem podatke iz vrnjenih anket in jih razvrstila po prioritetah življenjskih potreb. To sem naredila, sem pa tudi zase potrebovala miselne dejavnosti, ki so me ločevale od razmišljanja o mojih takratnih stiskah, ki sem jih doživljala zaradi prometne nesreče. Zbrani podatki so bili kasneje uporabljeni pri delu novoustanovljene socialne komisije društva.
Pri premagovanju posledic prometne nesreče in privajanju na življenje pod drugačnimi pogoji sem imela srečo, da je bilo že od začetka na tej moji novi življenjski poti poleg strokovnjakov še veliko drugih ljudi, ki so mi pomagali sprejeti vseživljenjske posledice paraplegije in me naučili iskati v sebi preostale potenciale in jih udejanjati v ustvarjalno življenje.
Kakšen je bil pred skoraj 50 leti pravzaprav položaj gibalno oviranih invalidov? S kakšnimi stigmami in težavami ste se takrat soočali?
Jaz pred nesrečo nisem poznala nobenega invalida in ne morem nič povedati, kako je bilo pred 50 leti. Šele ko sem leta 1972 pristala na invalidskem vozičku, sem doživela izkušnjo, kako težko je biti gibalno ovirana oseba. Takrat ni bilo stanovanj za invalide. Živela sem v četrtem nadstropju brez dvigala, možnosti za preselitev v pritličje pa iz takih in drugačnih razlogov ni bilo.
Edina možnost mi je bila ponujena, da me preselijo v Lambrechtov dom, to sem pa odločno odklonila. Komaj 27 let sem takrat imela in si življenja v domu starejših nisem predstavljala. Zato sem poskušala vse, kar bi mi lahko prineslo rešitev. Tudi v kabinet predsednika Tita sem pisala, misleč, da škodovati ne more, bom vsaj prepričana, da sem storila vse, kar sem sama lahko. Po nekako dveh mesecih sem prejela v slovenščini napisano pismo iz kabineta predsednika Tita, v katerem so pozvali takratno slovensko skupščino, da posreduje v občini za dodelitev pritličnega stanovanja. To se je potem v kratkem času tudi zgodilo.
O nasilju nad parapleginjami in tetrapleginjami se javno skorajda ni govorilo, dokler niste na to problematiko začeli opozarjati vi. Kot da težave ne bi bilo. Zakaj je bila to tabu tema?
Slovenska družba pred več kot dvajsetimi leti še ni bila pripravljena na aktivno delo na področju nasilja nad ženskami. Tudi kasneje, ko so različne nevladne organizacije na to družbeno problematiko vedno glasneje opozarjale, se je obravnava nasilja nad ženskami z invalidnostmi odrivala na rob družbene skrbi, rekoč, da je to problematiko zaradi posebnih potreb nujno posebej reševati, kar se ni zgodilo. Do tega tudi v invalidskih organizacijah ni prišlo.
Nekateri so menili, da za tako specifično delo glede na splošen družbeni položaj žensk v Sloveniji čas še ni dozorel. V prepričanju, da potrebujemo delovno telo za reševanje posebnih problematik žensk z invalidnostmi, smo se kljub oviram odločile nadaljevati delo na tem področju v samostojni pravno organizacijski obliki dela. Zato smo ustanovili Društvo VIZIJA.
V sklopu Društva Vizija ste pred leti odprli prvo varno hišo za žrtve nasilja. Koliko osebam ste doslej že pomagali v Hiši zaupanja? Se uspejo izviti iz primeža nasilja?
Vsak razvoj zahteva določen čas. Ko govorimo o razvoju, kjer so neposredno vključeni ljudje s številnimi življenjskimi težavami in preživljanjem nasilja, je nujno primere reševati individualno z upoštevanjem posebnih potreb in vseh dejavnikov tveganja.
Nekatere žrtve lahko sprejmemo v varno zavetje Hiše zaupanja, drugim nudimo pomoč na daljavo (telefonsko, pisno), kjer v reševanje vključujemo javne strokovne službe (CSD, policijsko varnostne organe,…) in naše prostovoljke, ki so vključene v izvajanje programa Nasilje nad invalidi. Vsi sodelujoči, vsak po svojih možnostih, se trudimo, da po odhodu iz varnega zavetja Hiša zaupanja uporabnice programa samostojno nadaljujejo svojo življenjsko pot.
Katere potrebe in stiske v tej skupini prebivalcev zaznavate danes? Kaj bi torej bilo treba prioritetno rešiti v prihodnje?
Največji problem za ženske in društvo pred njihovim odhodom v samostojno gospodinjstvo še naprej predstavlja zagotovitev ustreznega stanovanja po enem letu bivanja pri nas, ker v Sloveniji primanjkuje stanovanj za gibalno ovirane invalide. Pri tem je težava tudi v tem, da domovi starejših ne sprejemajo ljudi pred 65. letom starosti. Na tej problematiki delamo še naprej.
Kakšne stiske ste med temi osebami zaznali v času epidemije koronavirusa? So se stiske zaradi vseh ukrepov še poglobile?
V času koronavirusa smo vsi morali upoštevati določene ukrepe, zato v varno zavetje Hiša zaupanja novih uporabnic nismo sprejemali, smo pa na daljavo (telefonsko) spremljali življenjske razmere vseh, za katere imamo evidence, da jih vodimo v podprogramu Spremljanje življenjskih razmer v okviru celotnega programa Nasilje nad invalidi.
Vodenje Društva Vizija ste lani prepustili mlajši generaciji. A vendar se iz dejavnosti društva, ki ga vsi povezujemo prav z vami, najbrž niste in ne boste umaknili?
Krmilo društva je prevzela mlajša članica. Prenovljeni so tudi drugi organi upravljanja. Meni je bil lani na občnem zboru zaupan mandat, da nadaljujem prostovoljno delo v programu Nasilje nad invalidi z namenom, da bomo dosegli potrebne družbene ukrepe na državni ravni, ki so potrebni za uspešno pomoč osebam z invalidnostmi – žrtvam nasilja v družini.
V društvu smo se odločili za postopno predajo nalog, zato dela zame ne zmanjka, pa tudi z veseljem še naprej prispevam delež k delovanju društva. Letos nam je lažje, ker nam Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij financira zaposlitev tajnice za polovični delovni čas.
Devetnajst let vodenja društva je dolga doba. Zato je potreben čas, da se ljudje navadijo na spremembe.
Kako vam pravzaprav tečejo ti poletni dnevi? S čim vse se ukvarjate v teh dneh, poleg odgovarjanja na novinarska vprašanja? In kakšni so vaši načrti za naprej?
Nikoli mi ni dolgčas. Lahko rečem, da preživljam dneve po svoji izbiri. Večinoma zgodaj vstajam. Vsak dan začnem z zajtrkom in nadaljujem z različnimi opravili. V veliko veselje mi je vrtnarjenje, kjer si pridelam zelenjavo in zelišča za kuhanje in čajne mešanice. Rada kuham in gojim cvetoče rože. Več časa kot kdaj koli prej namenim ohranjanju zdravja in druženju.
Posebnih načrtov za naprej nimam. Pomembno mi je, da imam čas, da si ustvarjam želeno kakovost življenja in ohranjam sposobnost, da bi lahko čim dlje delala to, kar rada delam.
(Nina Krobat, lokalni časopis NOVICE)