Konjičanka Jožica Pem: “V otroštvu sem obiskovala ptičje gostije”

Jožica Pem je 88-letna dobrodušna Konjičanka z Mlinske ulice, ki je z nami delila utrinke iz svojega zanimivega življenja.
Gospa Jožica, kmalu boste dopolnili 88 let. V Gabrovljah ste se rodili in odraščali in to v družini z zlatimi starši, pravite.
Moja starša sta bila res zlata. Sploh mama je bila zelo sočutna. Šest otrok nas je bilo, ena sestrica je pri dveh letih in pol umrla. Nismo bili premožni, sploh ne. A mama in oče sta nas vzgajala v duhu spoštljivosti in dobrosrčnosti. Bodite spoštljivi do vsega in vsakogar, sta poudarjala. “Nikdar ne hlastajte po materialnem bogastvu. Če boste imeli prave glide in bistro pamet, boste najbolj bogati,” je zatrjevala mama. Ta misel se je zakoreninila v meni in me vodi skozi življenje. Zato pravim, da sem imela zlata starša in lepo otroštvo, ki je bilo sicer v materialnem smislu skromno, a prijetno.
Glide? Kaj pa je to?
(smeh) Aja, ne poznate tega izraza? Glide so udi. Predvsem pridne roke je imela v mislih mama, ko nam je delila nasvete. Poudarjala je še, kako pomembno je, da smo v dobrih odnosih z ljudmi, predvsem s sosedi. Očitno sem tudi ta nasvet še kako upoštevala, saj sem imela in še imam s sosedi zelo dobre odnose. Neizmerno hvaležna sem za to. Tudi delavnost sta nam privzgajala starša. Ko smo prišli otroci iz šole domov, smo se najedli in preobleki, potem pa smo zavihali rokave. Dela na naši mali kmetiji ni nikoli zmanjkalo.
Imate pa menda še prav posebej prijetne spomine na gregorjevo, ko ste z brati in sestricami hodili na ptičjo gostijo.
O, kako lepi spomini mi privrejo na plano ob tem! Ko je mama pekla jabolčni zavitek ali pa kuhala kompot, nas je vedno spodbujala, naj si shranimo peške od jabolk. In naj jih damo ptičkam za zobat. “Če boste ptičke redno hranili, vas bodo povabile na gostijo,” je ponavljala naša mama. Hranili smo ptičke in se veselili dne, ko bomo lahko šli na ptičjo gostijo. Na gregorjevo nam je oče spletel košarice iz trsja in skupaj z njim smo šli do roba gozda. Tam so nas med vejami grmičevja čakale dobrote, kot so keksi, prestice in žemljice. Uauuuu, kakšno presenečenje! Mama jih je na skrivaj spekla in nam jih nastavila v grmovju. Vse te dobrote smo si nadevali v košarice in se z njimi srečni vrnili domov. Mamo smo spraševali, kako lahko ptički, ki nimajo štedilnika, spečejo takšne dobrote. Pa nam je pojasnila, da ptički letijo zelo visoko in lahko dobrote spečejo kar na soncu. (smeh)

Srce mi poje, ko vas poslušam.
Bili pa smo tudi navihani, veste. Naša mama je vsako leto od Miklavža dobila brezovo šibo. Po njej bi segla, če bi bil kdo od otrok poreden. Šibo je hranila za lesenim tramom. In kaj smo naredili mi? Ko je ni bilo v hiši, smo šibo dali za kratek čas v peč, da se je posušila in jo vrnili na mesto, kjer jo je hranila. Če jo je potem vzela v roke, se ji je šiba v rokah zdrobila. “Pa kaj mi Miklavž tako krhke šibe nosi?” se je čudila mama in se skupaj z nami smejala. Sicer pa nas je Miklavž vedno obdaril s suhim sadjem, orehi, figami in jabolki.
Da boste sodnica, ste govorili v otroštvu. In da boste igrali violino. A se ni uresničilo niti eno niti drugo.
Odkar pomnim sem govorila, da bom najbolj pravična sodnica na svetu. Pa violino, da bom igrala. A to zame ni bilo dosegljivo. Starša mi šolanja nista mogla omogočiti. Mama me je tolažila tako, da mi je govorila, da si sodnik z vsakim kosom prisluženega kruha pridobi enega sovražnika. Tako je moja želja počasi splahnela. Sovražnikov pač nisem želela imeti. Tako sem se po končani osnovni šoli šla učit za šiviljo.
Kaj pa violina?
Ljubezen do violine sem začutila v osnovnošolski letih. Učitelj Pirnovar nam je na violino igral v šoli. Ta zven me je očaral. Doma ni bilo denarja, da bi mi kupili violino. Pa tako zelo sem si jo želela. Pa sem si jo kar sama izdelala iz koruznih storžev. S to mojo violino sem hodila na pašo, sedela na travniku in igrala nanjo. V svoji glavi sem namreč slišala njen zven. Nekega dne pa mi je sosedov fant, ki je z mano hodil na pašo, rekel, naj že vendar preneham. Da sem mu tečna s to svojo violino. To me je močno prizadelo. Bila sem namreč prepričana, da tudi on sliši njen zven in uživa tako kot jaz. Po tem dogodku nisem nikoli več vzela v roke te svoje violine. A moja ljubezen do tega čudovitega inštrumenta ostaja. Zato sva s pokojno hčerko pogosto hodili na koncerte filharmonikov v Ljubljano, tudi na Dunaj. Sin Marjan pa se je učil igrati violino.
V zakonu s pokojnim možem Albinom so se vama rodili sin in dve hčerki, ena je pred leti umrla za rakom.
Življenje nam postreže s sončnimi in senčnimi platmi. Hčerka Alma je pred 19 leti izgubila bitko z rakom. Začelo se je s tumorjem na hrbtenici, potem pa so se metastaze razširile po vsem telesu. Hčerka Milenka, kličemo jo Enka, živi v Portorožu. Kot kuharica je vse do upokojitve delala v Grand hotelu Metropol. Sin Marjan pa je z družino v Švici, po poklicu je zdravnik, ima dva sina, ki že imata svoje otroke, tako sem že ponosna prababica. Marjan je poskrbel, da so v družini vedno govorili tudi slovensko, zato vnuka obvladata tudi slovenski jezik. Zelo sem vesela, ko me obiščejo. Trikrat na leto pridejo. (Intervju bo v celoti objavljen v jutrišnji izdaji NOVIC)