V začetku tedna je likovni pedagog, slikar in grafik Arpad Šlamon iz Slovenskih Konjic do-polnil častitljivih 90 let. Obiskali smo ga in z njim obujali spomine.
Najprej iskrene čestitke, gospod Arpad.
Najlepša hvala.
Imate radi praznovanja?
Niti ne. Veste, na eno uho zelo slabo slišim in me bučno okolje nervira. Sicer pa sem hvaležen za številna voščila in pozornosti, ki sem jih bil v teh dneh deležen od prijateljev in znancev. Ponosen sem na to, da sem v minulih devetih desetletjih stkal veliko poznanstev in prijateljstev. To je izjemna dragocenost.
Kaj trenutno ustvarjate?
Pa saj vsak dan nekaj delam. Pripravljam se na Konjičkovo popoldne v organizaciji Društva prijateljev Slovenske Konjice. Z njimi sodelujem že vrsto let, saj zelo rad svoje zanje prenašam na mlade generacije. Letošnje ustvarjanje bomo prilagodili aktualnim razmeram. Pripravil sem matrico za grafični odtis, na katerem je pogumni sv. Jurij iz znane konjiške legende premagal nadležni korona virus.
Ko sva že pri mladih, je prav, da omeniva, da ste po končani Pedagoški akademiji veljali za enega prvih učiteljev modernega likovnega pouka v Pomurju. Kaj to pomeni?
To pomeni, da sem v osnovno šolo vpeljal pouk grafike in različne tehnike visokega tiska. To znanje sem preko tečajev prenašal tudi na druge učitelje likovnega pouka. Sicer pa nisem poučeval le likovni pouk, ob preselitvi v Velenje sem na tamkajšnji osnovni šoli učil tudi tehnični pouk, fiziko in matematiko, ter na teh področjih prav tako vpeljeval inovativne pristope. Med mladimi sem spodbujal inovativni duh, zato so nastajale številne inovacije. Spomnim se, da sem v Beogradu prejel drugo nagrado za inovacijo – uporabo lepilnih etiket za različne namene. Tako je na tej podlagi nastal prvi šolski magnetni urnik. Sicer pa se je teh inovacij z leti nabralo kar nekaj.
Vaša otroška in najstniška leta so minevala v Subotici v Vojvodini. Menda sta bila vaša oče in mati glasbeno nadarjena, prav tako teta, ki ste jo imeli še posebej radi.
Mama je bila samozavestna ženska, zelo verna, igrala je violino, oče pa je bil pevec z žametnim baritonom. Na mamino željo sem se učil igranja violine in klavirja. V frančiškanskem samostanu v Subotici pa sem obiskoval šolo za organiste, tako sem kasneje na veliko veselje mame igral na orgle v naši protestantski cerkvi. Mama se je zelo vtikala v moje življenje, med študijem na učiteljišču mi je izbrala nevesto, a sem se ji uprl. Kar nekajkrat sem iz upora in želje po svobodi pobegnil na Madžarsko, a sem se hitro vrnil…lačen. (smeh). Bolj kot na mamo, sem bil v odraščajočih letih navezana na teto, s katero sva se pogosto pogovarjala, zaupal sem ji. Bila je nežna duša, slikala je pejsaže, občudoval sem njene slike. Ona mi je podarila prvo škatlico uporabljenih oljnih barv, brez čopiča. Tako sem začel ustvarjati z oljem. Ker nisem imel čopiča, sem si pomagal s prsti. Na moji prvi sliki je bilo drevo, ki sem ga opazoval v tetinem vrtu. Kot bi bilo včeraj, se spomnim. Kako srečen sem bil takrat!
Kot dvajsetletnik ste se preselili v Hodoš ob slovensko-madžarski meji, kjer ste na vaški šolo poučevali likovni pouk.
Selitev je bila ena ključnih prelomnic v mojem življenju, saj sem začel živeti tako, kot sem sam želel. Moje poučevanje likovnega pouka so cenili, zato sem prejel štipendijo, ki mi je omogočila vpis na Pedagoško akademijo v Ljubljani. Po zaključku študija sem se poročil in zatem odšel v Bitolo, kjer sem odslužil vojaški rok. Po vrnitvi domov sem prvič videl svojo hčerko, ganljivo doživetje! Tudi žena je bila likovna pedagoginja, zato sva oba dobila službo v Lendavi. Iz Lendave pa sem se leta 1961 preselil v Velenju, kjer sem nadaljeval s pedagoškim delom.
In za delo z mladimi ste prejeli tudi več odlikovanj in pohval. Izdali ste tudi štiri knjige o tehnični kulturi in modelarstvu. Je res, da ste za poučevanje prejeli povabilo tudi s Kitajske?
Tega vabila sem se pred leti res zelo razveselil. Bilo mi je v čast. Povabili so me, da bi poučeval tehniko linoreza na eni od njihovih likovnih akademij. Linoreza na Kitajskem namreč ne po-znajo. Če bi obvladal angleški jezik, bi se povabilu morda tudi odzval. Kaj pa vem. (smeh)
Intervju si v celoti preberite v lokalnem časopisu NOVICE.
