Simone Leitão, ena izmed najboljših brazilskih pianistk, je pred kratkim pred skoraj polno dvorano Narodnega doma predstavila številne skladbe južnoameriških in brazilskih avtorjev ter z glasbo obiskovalcem pripovedovala njihove zgodbe.
Svoj nastop je začela z brazilskim avtorjem Heitorjem Villa-Lobosom in ga nadaljevala s kompozicijo mlajšega brazilskega avtorja Andrée Mehmarija, ki jo je ustvaril prav na njeno željo.
11-minutna kompozicija je sicer sestavljena iz treh delov in je nastala na podlagi brazilskega romana, ki govori o tem, kako težko je živeti na severu Brazilije, kjer je zemlja suha in siromašna, in kako so se zato mnogi prisiljeni preseliti na jug. Prvi del skladbe tako pripoveduje o goli suhi zemlji. Ta je glasbeno precej razgiban, izmenjujejo se hitri in počasni ritmi ter nizki in visoki toni. Drugi del govori o ljudeh, ki tam živijo. Ta je precej bolj živahen in hitrejši, vsaj dokler ne pride do sredine kompozicije, kjer so poslušalci lahko prisluhnili mirnejšim in nežnejšim tonom, ki, po besedah pianistke, spominjajo na ljubezensko zgodbo in odražajo besede, ki jih ji je povedal avtor: »Ljubezen obstaja celo na najbolj suhi zemlji.« Zgodba kompozicije se zaključi z delom, ki pripoveduje o borbi človeka s suho brazilsko zemljo in je precej počasnejši ter temačnejši.
Prav ta kompozicija je najbolj navdušila poslušalce. Nekaj posebnega sta bili tudi Sonata Alberta Ginastera, s katero je pianistka obiskovalce koncerta popeljala skozi različne zgodbe in ritme južnoameriških staroselcev, ter dodatna skladba Ples belega Indijanca. Kljub temu, da naziv skladbe danes ni več politično korekten in ga skoraj ne bi smeli izustiti, je zgodbo vseeno želela deliti s poslušalci, je pojasnila.
Simone Leitão je sicer tokrat prvič igrala v Sloveniji in ob tem povedala: »V čast mi je igrati v deželi, ki tako ceni klasično glasbo in kulturo.« (MH)
