Justina Strašek: Agronomka, ki piše prozo in poezijo

Justina Strašek, literarna ustvarjalka iz sv. Jerneja pri Ločah priznava, da ji pisanje predstavlja svojevrstno terapijo. Tako laže premošča izgubo moža. A vsak dan zna najti tudi številne razloge za radost.

V kakšni družini ste odraščali?
Odraščala sem v delavski družini, oče je bil gozdni sekač, mati pa gospodinja. Imela sem še dva brata in dve sestri. Bila sem najmlajša. Najstarejši brat je bil od mene starejši 16 let in se je smrtno ponesrečil v Mariboru, stara sem bila komaj tri leta. Spominjam se ga, ko je bil zadnjič na obisku doma. Ena sestra je od mene starejša dvanajst let, drugi brat deset let, predzadnja sestra pa sedem let. Živeli smo v skromnih razmerah, saj je bila le ena plača in pet otrok. Da smo se lahko preživeli, je mama poleg dela doma hodila še v dnino. Božično-novoletnih praznikov smo se otroci seveda veselili. Mama je spekla potico, ki je bila takrat na mizi le za velike praznike, oče pa je vedno prinesel domov smrečico, ki smo jo okrasili z doma izdelanimi okraski. Od sosede sem za božič dobila vedno dve pomaranči. Oče mi je takrat vedno povedal, da takšno sadje raste v toplih krajih, zato sem si vedno želela obiskati te tople kraje. Takrat nisem niti vedela, da obstaja še kakšno drugo sadje razen tisto, ki je rastlo doma. Kljub skromnim razmeram, smo se imeli radi in nam je bilo lepo, kadar smo bili vsi skupaj.
Katere vrednote so vam privzgojili doma? In katere so po vašem najbolj pomembne za zadovoljno življenje?
Doma so nam privzgojili delovne navade, poštenje, ljubezen in spoštovanje do drugih ljudi, predvsem do starejših. Delati smo morali že v rani mladosti, če smo hoteli preživeti. Tudi poštenja so nas učili. Mama je venomer govorila: »Kar ne želiš, da bi kdo storil tebi, tega tudi ti ne smeš storiti drugemu«. Na to nas je vselej opozarjala pri vsakem najmanjšem spodrsljaju. Imeli smo se pa tudi zelo radi in še vedno se imamo.
Starejše ljudi smo morali pozdravljati, jim odstopiti sedež na avtobusu ali vlaku in jim pomagati v vseh situacijah. Mislim, da sem doma dobila vse vrednote, ki so potrebne za zadovoljno življenje. Zlasti pomembna se mi zdi ljubezen do vseh živih bitij. predvsem do tistih najšibkejših, ki si ne morejo sama pomagati.
Izšolali ste se za agronomko, a v tej stroki niste delali dolgo.
Moje šolanje se je začeli na podružnični osnovni šoli na Svetem Jerneju, nato sem jo štiri leta obiskovala v Ločah. Potem sem v Mariboru končala srednjo kmetijsko šolo in zatem še Višjo agronomsko šolo.
Najprej sem se zaposlila v računovodstvu Agrokombinata Maribor. Kasneje me je domotožje pripeljalo domov, zaposlila sem se na Občini Slovenske Konjice, kasneje na Upravni enoti, kjer sem delala vse do upokojitve.

S pokojnim možem sta imela ljubeč in spoštljiv odnos. Zaradi vas je zapustil cerkev. To dejstvo je, kot pravite, dodobra zaznamovalo vajino življenje.
Z možem sva res imela zelo rada. Sicer se ne bi poročil z mano in za vedno zapustil cerkev. Živela sva v tistih železnih komunističnih časih in sva bila dejansko človeka brez pravic, ker nisva bila v partiji. Imela sva silno majhne plače. Na vsakem koraku sva občutila, da sva manj vredna od drugih. Najino delo in znanje ni bilo cenjeno. Iz cerkve so naju uradno takoj izobčili, ko sva se poročila. Možu niso priznali fakultete, ker je bila teološka. Še danes mi je žal, da takoj po poroki nismo odšli v tujino. Morda bi mož še živel. Bil je zelo občutljiv, vsaka krivica ga je zelo prizadela, žalost si je lajšal s cigareti in dobil raka na grlu in pljučih.
Pol leta po poroki sploh ni dobil službe, nato je dobil službo na avtocesti, kot pobiralec cestnine. Kasneje je dobil delo v Cometu v Zrečah, kjer mu je šef v obraz govoril, da je vatikanski vohun, čeprav s cerkvijo ni imel nobene veze več. Poročila sva se leta 1982, nekaj let po najini poroki je bila huda zima, temperature so se spustile 25 stopinj Celzija pod ničlo.
V Cometu so takrat iz Srbije začeli uvažati nekakšen pesek, ki so ga sušili v Ločah v opekarniški peči in so nameravali iz njega izdelovati pesek za mačke. Mojega moža in še dva delavca, ki sta imela končana le dva razreda osnovne šole so na božično noč poslali delat. V hudem mrazu, pri minus 25 stopinjah Celzijah, so z lopato spravljali pesek v vreče in jih nosili v sušilnico. Mož je okrog šeste ure zjutraj prišel domov popolnoma premražen. Velike takšnih stvari se nama je dogajalo. Dobivala sva nizke udarce.

(Intervju si v celoti preberite v tiskani izdaji NOVIC)

Oglas