Jože Kamenšek: »Prednost dajem zahtevnim brezpotjem.«

Konjičan Jože Kamenšek je najbolj zaslužen za postavitev jeklenega stolpa na Stolpniku, prav tako že vrsto let sooblikuje razvoj planinske dejavnosti v naših krajih. Njegovo delo pa ceni tudi Planinska zveza Slovenije.

Najprej iskrene čestitke za Spominsko plaketo, ki vam jo je podelila Planinska zveza Slovenije.
Hvala. Na razna priznanja, ki pri meni v glavnem ne končajo na steni ali na podobnem vidnem mestu za nabiranje prahu, sicer ne dam veliko. So pa vzpodbuda za nadaljnje delo in tudi priznanje za Planinsko društvo Slovenske Konjice.

Pravite, da je priznanje prišlo v trenutku, ko ste se odločali prekiniti članstvo v konjiškem planinskem društvu. Zakaj? Zaradi nekaterih nepravilnosti v najožjem vodstvu društva. Višek so dosegle lani, ko je društvo zaradi goljufije izgubilo 5.270 evrov. Vseeno sem čutil pripadnost in dolžnost, da podprem novo vodstvo, ki si je zadalo bolj jasne cilje tudi glede finančnega poslovanja.

Plaketo ste prejeli tak za dolgoletno predsedovanje Planinskemu društvu Slovenske Konjice kot tudi za delo na področju planinskega in turnokolesarskega vodništva. Ste vršace vzljubili že v otroških letih?
S planinsko aktivnostjo v otroških letih se ne morem pohvaliti. (smeh) Ne spomnim se, da bi bile tovrstne dejavnosti v tistih časih spodbujane bodisi v osnovni šoli bodisi v domačem, kmečkem okolju. S sklopu osnovnošolskih športnih dni smo sicer zahajali na bližnje Grajske njive ali na Tolsti Vrh do bolnišnice Zima, v srednji šoli že do Boča ali na Pohorje, med služenjem vojaškega roka pa iz Postojne na Nanos. Spomnim se, da sem se najprej včlanil v Planinsko društvo Zreče, v tej društveni izkaznici so letnice od 1981 do 1993.

In kdaj se je zgodil prvi zahtevnejši vzpon?
Zgodil se je nekoliko kasneje, leta 1980, to je bil vzpon na Triglav, po Tominškovi, takrat z Aljaževim stolpom še v rdečem in s petokrako na vrhu. Vzpenjal sem s v skupini štirih prijateljev in sodelavcev. Na vrhu sem opravil obredni krst, kot da bi to ne bil tudi zame prvi vzpon. Srečno smo še isti dan pred sončnim zahodom nazdravili v domači vaški gostilni.

In kateri vam je predstavljal največji izziv?
Noben vzpon posebej ne izstopa. Res pa je, da so nekateri predstavljali logistični izziv. Tako so se zvrstili Mont Blanc, Grossglockner, Everest trek, Monte Rosa… Gledano z letošnje zimske perspektive, ko se je v severni steni Storžiča ponesrečilo več izkušenih alpinistov in turna smučarka, je bil pred nekaj leti moj izziv ravno po Kramarjevi smeri s sestopom po Petem žrelu. Vendar so očitno takrat bile razmere prijaznejše.

Pravite, da vas ne vleče le v visokogorje, ker je tudi v sredogorju veliko neraziskanega.
Ja. Če se le da, se izogibam planinskih romarskih poti in obleganih planinskih postojank. Prednost dajem zahtevnim brezpotjem s kombinacijo lažjih plezalnih odsekov, kot sta denimo planinska pot PP (Planica – Pokljuka) in novejša Grintova pot. Izzivov po odkrivanju neznanega je še veliko.  (Intervju si v celoti preberite v tiskani izdaji NOVIC)

Oglas