Janez Šenveter s Pragerskega: »Obožujem koruzni kruh z debelo skorjo in sočno sredico«

Janez Šenveter je direktor uspešnega družinskega podjetje Hlebček s Pragerskega, ki sta ga pred tremi desetletji zasnovala njegova starša. Prerasli so v eno večjih pekarn v Sloveniji s 180 zaposlenimi.

Gospod Šenveter, kakšne asociacije se vam porajajo ob besedi kruh?
Besedah kruh v meni najprej prebudi občutek domačnosti. Misli me popeljejo v otroštvo, ko sem zajtrkoval pri starih starših. Besedo kruh enačim s prijetnimi občutki, ki prinašajo notranji mir in nostalgične spomine.
Kakšen kruh imate najraje? Ga znate pripraviti?
Najraje imam koruzni kruh, zaradi debele, sladke skorje ter mehke, sočne in sladkaste sredice. V teoriji ga seveda znam zamesiti in speči. Iskreno pa povem, da se tega opravila doma še nisem lotil. No, v naši pekarni bi kruh s pomočjo razpoložljive računalniške in strojne opreme zagotovo znal pripraviti.
Začetki družinskega podjetja Hlebček segajo v leto 1990, ko sta si vaša starša, Vojtek in Milena Šenveter, dovolila sanjati o dobrem, svežem in zdravem kruhu. Sanje so prerasle v eno največjih pekarn v regiji. Kateri so bili tisti prelomni dogodki na tej 30-letni poslovni poti rasti podjetja? Kako se je podjetje razvijalo?
Pot mojih staršev je bila vse prej kot lahka. Najprej je bila potrebna zvrhana mera poguma, in entuziazma. Začeti svoj posel še pred »rojstvom« Slovenije je uspeh, ki ga danes, ko gledamo nazaj, ne smatramo za dosežek. Vztrajnost in odrekanje ter želja po znanju, rasti in dokazovanju so jih vodile po pravi poti. Še danes se ta duh čuti v našem podjetju.
Prelomnic je bilo seveda veliko. Prva takšna je bila odločitev o vzpostavitvi mreže Mobipekov oziroma mobilnih prodajaln leta 2006. Takrat so domala vse lokalne trgovine propadle in dostopnost do kruha v ruralnih območjih Slovenije je bila otežena. Mi smo tako nabavili 30 specialnih prodajnih vozil in tako začeli zgodbo Mobipeka, ki je uspešna še danes.

Povezovanje v grozd malih pekarn nam je leta 2014 prineslo prvo pogodbo z trgovcem, ki je želel imeti enake izdelke na območju celotne Slovenije, pa je bila druga velika prelomnica.
Zagotovo pa je bila največja prelomnica začetek sodelovanja z podjetjem Hofer. Z njimi smo rasli in zrasli v to, kar danes smo. Brez možnosti prodajanja v njihovih trgovinah nam to ne bi uspelo.
Najnovejši večji premik je bil tehnološki, ko so veliki trgovci začeli pekovske izdelke peči v trgovinah. Gre za veliko spremembo v tehnologiji. Tako smo 2014 začasno najeli objekt pekarne v Dobrepolju, dokler smo leta 2017 zgradili novo, sodobno in tehnološko dobro opremljeno novo pekarno na Pragerskem.
In v letošnjem letu ste se lotili še sladoleda. Zakaj?
Zato, ker ugotavljamo, da na trgu ni dovolj kakovostnega sladoleda na trgu. S poslovalnico Finna Kepa smo skušali pričarati prav to – artistan sladoled. To nam je izjemno uspelo. Še bolj pa sem vesel, ker tudi stranke menijo tako.
Je bil obstoj podjetja kdaj ogrožen?
V pekarskem poslu vedno hodimo malenkost po robu. Spremembe tehnologij, spremembe želj kupcev in spremembe prehranjevalnih navad nas nenehno silijo v nove naložbe, iskanje novih poti, novih izdelkov. O tem nenehno razmišljamo. Sicer pa so v podjetju vedno večji in manjši pretresi, a nikoli niso bili usodni za obstoj podjetja. Morda tudi zato, ker v težavah vedno vidimo izzive in priložnosti za izboljšave in razvoj.
Kako obsežen je vaš pekarski in slaščičarski program? Po čem vse diši pri vas?
Vsak obiskovalec je pozitivno presenečen, kako zelo diši pri nas. Sam tega žal več niti ne zaznam. Razen seveda, ko se peče prekmurska gibanica. Takrat pa hitro postanem lačen. (smeh) V vseh teh letih smo zrasli v eno večjih prehrambnih podjetij na Štajerskem in eno večjih pekarn v Sloveniji. Dnevna proizvodnja je več kot 20 ton dobrot. To znaša približno 100.000 raznovrstnih izdelkov dnevno.
Ste družinsko podjetje – kako ste si razdelili delo?
Oče in mama sta se pred nekaj leti upokojila. Takrat sem prevzel direktorovanje. Sestra vodi del podjetja, tisti, slajši del, slaščičarno in sladoledarno. Oče in mama sta seveda še vedno prisotna, še zmeraj pomagata. Njuni nasveti so dragoceni, zato jih upoštevam.
Sprva ste oskrbovali trgovske verige, zdaj širite mrežo lastnih trgovin – kje ste prisotni?
Dejstvo, ki je sedaj že malenkost pozabljeno je, da smo začeli pravzaprav z pekarno in trgovino hkrati. Leta 1990 je oče vodil pekarno, mama pa trgovini, eno na Pragerskem in drugo v Borovi vasi v Mariboru. Leta 2001 je bilo teh trgovin že štirinajst. A ravno takrat se je zgodil preobrat, ko so majhne trgovine zaradi popularnosti trgovskih centrov začele propadati. Zato smo jih bili primorani zapreti. Tako smo 2006 začeli z mobilnimi trgovinami, 2018 pa smo kupili 13 poslovalnic Miklavških pekarn in tako razširili svojo prodajno mrežo. V krizi 2020 smo začeli tudi z prodajo preko spleta, ki je, sploh v času najhujše krize koronavirusa, bila zelo popularna.
Razvijate lastne recepture v peki in slaščičarstvu?
Vse recepture razvijamo sami. Imamo zaposlene izvrstne tehnologe ter pekovske in slaščičarske mojstre, s katerimi skupaj razvijamo nove izdelke. Zelo se trudimo slediti trendom. Imamo pa vodilo, da mora biti vsak izdelek, ki ga proizvedemo, varen. Tako varen, da lahko katerikoli naš izdelek brez kančka slabe vesti ponudim svoji 3-letni hčerki. (B. F.)

(Intervju si v celoti preberite v Bistriških NOVICAH)