Ivan Gričnik s Spodnjih Stranic: V vitrinah ima skoraj vse slovenske dvatisočake

59-letni Ivan Gričnik s Spodnjih Stranic je, kot pravi sam, v prvi vrsti družinski človek, prosti čas pa zelo rad izkoristi za skok v gore, kolesarjenje, mali nogomet, tek in turno smučanje. Šport mu tako rekoč teče po žilah. Zadnji dve desetletji so ga prevzele predvsem gore, pri čemer je našel svojstven način beleženja osvojenih vrhov. 

S planinarjenjem in gorništvom se ukvarja približno dve desetletji. Približno tako dolgo je tudi član zreškega planinskega društva.

Verjetno najtežji ‘planinski dnevnik’

Ivan Gričnik se ukvarja s planinarjenjem in gorništvom, ampak ne zbira planinskih žigov. Odločil se je za čisto svoj način beleženja osvojenih planinskih poti in brezpotji. Vedno, ko se prvič povzpne na kakšno dva tisoč metrov ali več visoko goro, z vrha prinese kamen. Vanj vkleše ime vrha, koliko je visok in datum, ko ga je osvojil. Če je pot markirana, nariše še rdečo-belo markacijo. Kamnene ‘spominke’ iz italijanskih in avstrijskih gorovji posebej označi tudi z zastavo države. Glede na Gričnikove informacije ima prav on najtežji ‘planinski dnevnik’, saj ne pozna planinca, ki bi počel kaj podobnega.

Tako pristen je njegov nasmeh ob zbirki (tretje vitrine ni na fotografiji). V ozadju je tudi zlata plaketa, ki jo je leta 2005 dobil od konjiške občine kot zaslužni delavec v športu.

Težje slovenske dvatisočake je v glavnem že vse osvojil. Tiste tehnično, a ne nujno tudi fizično, manj zahtevne pa si je pustil za obdobje pokoja, ki ga čaka. »Po zadnjih podatkih je v Sloveniji okoli 250 dvatisočakov, jaz pa sem jih obiskal kakšnih 170. Tako da nekaj mi jih je še ostalo,« nasmejano pove in doda, da so to predvsem tisti v Posočju.

Njegov prvi dvatisočak je bil kar Triglav

Do približno leta 2000 sta bila rdeča nit v Gričnikovem športnem življenju kolesarstvo in mali nogomet. Pred tem v gore ni hodil, saj z izjemno okoliških hribov, to ni bila stvar zanj. »Zdaj mi to, poleg teka, s katerim sem začel ob približno enakem času, predstavlja sprostitev. V gore veliko hodim sam. Občasno grem s konjiškim in zreškim planinskim društvom in seveda kdaj tudi s prijatelji,« razlaga planinec, ki letno obišče osem do deset višincev.

Ivan Gričnik je Slovenec postal že 7-krat. Na fotografiji je na Triglav peljal svojo družino.

Njegov prvi večji vzpon je bil na Triglav. To ga je tako potegnilo, da je začel hoditi še drugam. Ko se je prvikrat podal do Aljaževega stolpa, je s sabo nesel kamen. Vanj je vklesal ‘Graben’ (op. a. v tistem času je bilo govora, da se bodo tako imenovale Spodnje Stranice) in ga odložil nekje na severni triglavski steni. »Do danes sem bil na najvišjem slovenskem vrhu že sedemkrat in nazadnje, ko sem ga obiskal, je bil kamen še vedno tam,« je navdušen povedal.

Najlepša so mu brezpotja

Gričnik težko izbere eno najljubšo goro, toda najbolj drage so mu brezpotne gore Martuljške skupine v Julijskih Alpah. Najlepše so mu zimske ture s turno smuko, od bližjih hribov pa najraje zavije na Kislico, Stenico in Konjiško goro. Včasih tudi kar na vse tri hkrati.

S turnosmučmi na Delskovškovi planoti, kamor se je podal s prijateljem Vinkom.

Od vseh poti so mu najbolj pri srcu nemarkirana brezpotja. »Te poti niso oblegane. Pravzaprav so daleč od tega, saj komaj srečaš koga. Tu imaš tisti mir in tišino, ki ju prekine le kak piš vetra. Preprosto si v naravi in spoznavaš nek nov svet,« pripoveduje in pove, da pogosto sreča tudi kozoroge ter gamse. (Z. Motaln).

Ivan Gričnik je trenutno še zaposlen v zreškem Uniorju, vendar se bo v kratkem upokojil, česar se zelo veseli, saj bo imel za svoje športne hobije več časa. O tem, koliko ur na leto nameni športu in zakaj je njegov nahrbtnik včasih težek tudi do 15 kilogramov, pa prihodnji teden v lokalnem časopisu NOVICE.

Oglas