Gregor Marinšek odsmučal z vrha himalajskega sedemtisočaka: “Ko prideš na vrh, si najprej vesel, da ni treba naprej”

Gregor Marinšek. Konjičanu, ki zadnja leta živi v Celju, sicer pa je kot športni pedagog zaposlen na CŠOD Gorenje, je uspel izjemen alpinističen podvig. Ne le da se je v Himalaji med prvimi Slovenci povzpel na sedemtisočaka, z gore je kar odsmučal. Navdušen alpinist in turni smučar, med drugim vodja alpinistične šole in gorski reševalec, je z bralci NOVIC delil to posebno izkušnjo.
Pogovarjala se je: Nina Krobat

Bralci NOVIC vas že poznajo kot navdušenega športnika. Kako pa se je začela vaša alpinistična pot?
V času študija na Fakulteti za šport. Stojan Burnik, ki je bil tudi vodja tokratne odprave v Himalajo, je bil moj profesor. Med študijem sem uspel svojo željo, da bi hodil v hribe, uresničiti. V tem času se je rodila tudi moja ljubezen do turnega smučanja.

Za vami je zares velik podvig v Himalaji. Kako dolgo ste načrtovali odpravo?
Ideja za odpravo v Himalajo se je porodila že v letu 2020, ko smo obeleževali 100. obletnico Univerze v Ljubljani in 60. obletnico Fakultete za šport. Stojan Burnik, ki je bil vodja katedre za gorništvo na Fakulteti za šport, je dobil idejo, da bi obletnici obeležili z alpinistično odpravo. Zaradi pandemije smo morali odpravo prestaviti na letošnjo jesen.

Kako ste se pripravljali na ta podvig?
Intenzivne priprave na odpravo v Himalajo so potekale približno pol leta, sicer pa mora alpinist vseskozi vzdrževati svojo ‘hribovsko kondicijo’, torej telesno pripravljenost. Naše vodilo je, da smo čim več v gorah, v podobnem okolju, kjer bo kasneje sicer na višjih višinah potekala načrtovana odprava. Tudi pri nas imamo gore s podobno zahtevnimi razmerami, torej z mrazom, snegom in velikimi nadmorskimi razlikami. Treba je biti vešč gibanja v gorah v zimskih razmerah, to okolje mora biti alpinistu domače.

Vendarle pa je v slovenskem visokogorju več kisika kot v Himalaji. Kako se pripravite na gibanje tako visoko?
Pri nas je to težko trenirati. Obstajajo sicer neki specifični načini vadbe z zmanjšano koncentracijo kisika, ki se je nekateri poslužujejo, drugi ne. Bolj je pomembno, da telo čim bolj aerobno pripravimo na napore, ki nas čakajo.

————————————————————————————————————–
Prvi Slovenci na Himlungu

V odpravi, ki je trajala ves oktober, je Konjičan Gregor Marinšek skupaj s prijatelji osvojil 7.128 metrov visok himalajski vrh Himlung. Fantje so po zbranih podatkih postali prvi Slovenci, ki so se vzpeli na to goro. Konjičan je z gore smučal vse do baze, okoli 2.300 metrov nižje. Osemčlansko ekipo so poleg Marinška sestavljali vodja Stojan Burnik, Uroš Cigljar, Boštjan Dečman, Tomaž Erpič, Viki Grošelj, Nejc Škrablin in Iztok Tomazin.
————————————————————————————————————–

Oktobra ste s člani odprave osvojili Himlung, 7.128 metrov visoki himalajski vrh, kjer doslej menda ni stal še noben Slovenec. Kakšen je občutek, ko človek stopi na tak vrh?
O tem, da smo prvi Slovenci na tem vrhu, pravzaprav nismo razmišljali. To nam je sicer nakazal Viki Grošelj, ki je velik poznavalec himalajskih vrhov. Kasneje smo brskali med podatki in ugotovili, da to vendarle drži.
Občutki so … Vse skupaj je zelo naporno in zelo daleč, potrebuješ veliko volje, da sploh prideš do vrha. Ko prideš na vrh, si najprej vesel, da ni treba naprej. Potem pa se odprejo neverjetni razgledi. Imeli smo srečo, da je bilo na vrhu lepo vreme. Občutki tam so zares lepi, prijetni, pa vendar je bila osvojitev vrha šele polovica naše odprave. Čakal nas je še spust, smuka v dolino.

Kako je potekal sam vzpon? Vreme vam sprva ni bilo najbolj naklonjeno.
V prvem delu, pri dostopu do baze, smo imeli velike težave z vremenom. Tri dni zapored je močno deževalo, odnašalo je poti in ceste, nekako se je za nami vse podiralo. Del opreme še ni prišel do nas v bazo, saj so bile precejšnje težave s prevozom. Prvi dnevi so bili zares intenzivni, skrbelo nas je, ali bomo sploh dobili opremo, da bomo lahko šli na goro. V okolici baze smo delali aklimatizacijo, začeli smo postavljati tabor 1 in tabor 2, da smo imeli tabora pripravljena za končni vzpon na goro.

Kakšna je pravzaprav razlika med bazo in tabori?
Baza je v visokogorju kot nekakšen dom: tam je tvoj šotor, pa skupni šotor, kjer vsi jemo, tam so kuharji in pomočniki, ki skrbijo za nas, da dovolj jemo in se hidriramo. Baza nudi vso potrebno udobje, tako da se radi vračamo vanjo. Tabori pa so postavljeni višje, na ustreznih razdaljah proti vrhu. So vmesni šotori, postavljeni na varnih mestih, da vzpon poteka v etapah. Na Himlung so načeloma narejeni trije tabori, mi smo uporabili samo dva, saj smo se čutili dovolj močne in pripravljene za to. Tabor je v bistvu šotorček za dve osebi, kjer imamo spalko s podlogo in gorilnik, da si pripravimo tople napitke.

Kako dolgo je trajal vzpon od baze do vrha?
Sam vzpon je potekal tri dni. Prvi dan smo šli od baze do tabora 1, drugi dan do tabora 2, tretji dan proti vrhu in nazaj navzdol. Meni je uspelo, da sem se že tretji dan vrnil v bazo, medtem ko so prijatelji počakali v taboru 2 in se do baze vrnili četrti dan.

Z vrha ste v dolino odsmučali, vse do baze, ki je na 4.830 metrih. Kakšen je bil spust? Gre vendarle za izjemno nevarno turno smuko.
Ne bi rekel, da gre za izjemno nevaren podvig, saj turni smučarji nevarnosti predvidimo vnaprej in se nanje pripravimo. Ne gremo čez mejo, kjer bi lahko prišlo do nevarnosti ali poškodb.
Ta gora je zelo primerna za zelo dobre turne smučarje. Naklonina je dobrih 40 stopinj, vmes še malo več. Za izurjenega smučarja je to naklonina, ki je še dokaj domača. V zgornjem delu je bil trdi sneg, ampak ni bilo težav. Nižje se je sneg mehčal, na koncu proti bazi je bil že ‘gnilec’, kot pravimo mehkemu snegu, ko je smučanje že precej naporno. Vendar spodnji del obenem ni več tako strm in je smučanje nekoliko bolj uživaško. Mestoma so bili precej strmi odseki, kjer je bilo treba biti še bolj previden, tudi med smučanjem po ledeniku, kjer je veliko ledeniških razpok. Zbran in pozoren sem moral biti od vrha pa vse do konca.

Kako dolgo je trajal vaš spust?
Na vrhu Himlunga sem bil ob pol enih popoldne, ob pol sedmih zvečer pa že nazaj v bazi, torej je celoten spust z vmesnimi premori potekal šest ur. V zgornjem delu smo z drugimi člani odprave smučali skupaj in na najbolj izpostavljenem delu zelo pazili drug na drugega, nato pa smo vsak v svojem ritmu nadaljevali navzdol. Sam sem se ustavil v taboru 2 in taboru 1, od koder sem poklical v bazo. Okleval sem, ali naj smuko nadaljujem do baze, saj sem vedel, da bo že čez eno uro tema. Prijazni sosedje v sosednjem šotoru so mi dali nekaj pijače in hrane, tako da sem dobil novih moči. Preračunal sem, da bom v bazo prispel ravno ob mraku, in pot nadaljeval.
Naj pa poudarim, da pri tem ni šlo samo za spust, saj se je treba na poti v dolino večkrat znova povzpeti navzgor. Zelo naporno je bilo na koncu, ko sem že prismučal do višine baze in je bilo treba prečiti ledenik. Gre za zelo razbit svet, mešanico kamnov, skal in snega, torej za zelo razgiban teren. To je precej zoprn in naporen del poti, za katerega sem potreboval celo uro.

Sta bila vzpon in smuka s Himlunga vrhunec vaše dosedanje alpinistične kariere ali ste kaj podobnega že opravili v preteklosti?
Kar se tiče smučanja, zagotovo. Sam sem navdušen turni in alpinistični smučar, toda doslej še s tako visokih vrhov nisem smučal. Lani smo s prijatelji smučali z dveh štiritisočakov tukaj v Evropi, kar je bila nekakšna vstopnica za Himalajo. Kar pa se tiče težavnosti vzpona, sem osvojil tudi že kak težji vrh, denimo v Južni Ameriki, v Peruju, Argentini.

Kaj je tisto, kar vas žene na takšne odprave?
Predvsem doživetja in občutek pustolovščine. To, da greš v neke neznane kraje, kjer je treba naštudirati vso logistiko, spoznati pot in razmere, zbrati ogromno informacij in imeti kar nekaj izkušenj, da si sploh povečaš možnosti, da prideš do vrha. Navadno pri takšnih odpravah do vrha pride le polovica ljudi ali še manj, zaradi različnih vzrokov, denimo vremena, zdravstvenega stanja. Tudi tokrat so se prijatelji, ki so šli na goro za nami, morali obrniti zaradi mraza in vetra.

Vsekakor je za tovrstne podvige potrebnega precej poguma.
Ključna je želja. Takoj naslednji korak je znanje, so izkušnje, ki jih dobiš v alpinistični šoli. Kogar hribi zanimajo, predvsem v zimskih razmerah, naj se nujno udeleži alpinistične šole, kjer dobi vso potrebno znanje. Sam sem inštruktor in vodja alpinistične šole v Plezalnem klubu Rifnik Šentjur. V Sloveniji imamo sistem izobraževanja zelo dobro organiziran, po moje je eden najboljših v Evropi, in bilo bi škoda, če ga ne bi izkoristili. V zadnjem obdobju se namreč pojavlja veliko ljudi, ki hodijo v gore tudi pozimi, sicer z opremo, ki je zdaj postala dostopna, a brez ustreznega znanja. Kot gorski reševalec vidim veliko nesreč, ki so posledica tega. Znanje je ključno, to želim poudariti.

Kako na vaš podvig gleda družina? Verjetno vse do sporočila, da je spust uspel, niso bili prav mirni.
Zagotovo je pri družini prisotna skrb, česar se vedno bolj zavedam, zato jo skušam čim bolj ažurno obveščati, kaj se dogaja. So pa nekako že navajeni. Žena že, odkar sva se spoznala, ve, da hodim na odprave. Tudi otroci to vedo. Z novo tehnologijo so kontakti bolj pogosti kot nekoč, ko so fantje odšli za tri mesece in so družini pisali pisma.

In kaj sledi? Morda že načrtujete nove alpinistične podvige?
Zelo nerad načrtujem toliko vnaprej. Ko začutim, da je pravi čas in da sem pripravljen, ko se stvari poklopijo, grem na odpravo. Takšne odprave so povezane z velikimi finančnimi stroški, saj je Himalaja precej draga. No, kolegi iz kluba po vrnitvi v domovino že delajo načrte, da bi šli čez leto ali dve znova … Himalaja nas je navdušila. Je nekaj posebnega. To, kar prikazujejo filmi in knjige, še zmeraj drži, čeprav se tudi tam stvari spreminjajo. V Himalaji je še ogromno neraziskanih sten in vrhov, ki še niso dostopni. Novi cilji se vsekakor porajajo.
(Foto: Gregor Marinšek, Iztok Tomazin, Nejc Škrablin)

 

 

Oglas