GLASBA Inplan zunaj konvencionalnih okvirjev

Ni v navadi, da bi celjski glasbeniki vsako leto izdajali zgoščenke, zlasti ko gre za rokovsko zvrst. Tudi zato je treba pozdraviti pogumni projekt skupine Inplan, ki je objavila svoj prvenec Control. Zgoščenke, kot je znano, že dolgo niso več komercialno blago, so nekakšna ustvarjalna prelomnica in pomnik avtorjevega opusa.

V zasedbi celjskega kitarskega virtuoza Tiborja Tanka (na sliki) so zbrani celjski glasbeniki z izkušnjami in kilometrino. V osnovi gre za trio, kjer ritem sekcijo tvorita basist Boštjan Videc in bobnar Franci Božiček, kot pridruženi član se že nekaj let pojavlja baritonist Boštjan Korošec, sicer ustanovitelj uveljavljene glasbene šole Vocal BK studio in profesor petja – njegov vokal v tem glasbenem žanru seveda ne zveni nič kaj klasicistično.

Tibor Tanko je prispeval vseh sedem skladb in skromna minutaža je ena dobri strani albuma, kjer vse prepogosto uporabljano kompresiranje nadomešča jagodni izbor verjetno že kar obsežnega opusa zasedbe in avtorja. Tankova filozofija igranja je vseskozi vidna, vsak ton je na svojem mestu, dasiravno se bo kumu morda zdelo, da njegova kitara zveni agresivno. Toda solistične akrobacije ne silijo v ospredje in imajo smisel.

Tudi tehnična dovršenost je ena boljših strani plošče. Zvok je dodelan, glasbeniki so si za končno podobo vzeli veliko več časa, kot je v našem zvočno-oblikovalskem prostoru v navadi. a kljub vsemu skladbe dihajo, kajti Inplan ni veliko nasnemaval, s čemer so si morda nehote pustili maneverski prostor za žive nastope, katerih zvočna slika gotovo ne bo veliko odstopala od tiste na plošči, kar pomeni, da je ta tudi dovolj dinamična.

Tako priljubljeno iskanje vzporednic z drugimi izvajalci ali različnimi (pod)zvrstmi ne bi bilo ne mestu, kar seveda ne pomeni, da sta Inplan in Control znanilca neke nove glasbene pomladi, bi pa celoten projekt in pristop morda lahko bil zgled drugim, kako se je izdelave albuma potrebno lotiti, če z glasbo misliš resno.

Plošča seveda ima pomanjkljivost. Na njej ni izrazitega hita, je pa v celoti gledano izvrsten dosežek, če ne kar presežek. Žal te vrline danes niso več cenjene in zaželene. Sedemdeseta in osemdeseta leta so že davno mimo. In pri nas je pač tako, da so skladbe slovenskih izvajalcev v angleščini skoraj praviloma že vnaprej obsojene na pozabo, saj jih radijske postaje večinoma ne bodo (redno) predvajale. A treba je razumeti tudi avtorje, ki se jim angleške besede med komponiranjem ostrega rocka kar same zlagajo na note, nekateri pa že kar razmišljajo v angleškem jeziku. Obstaja bojazen, da bo zgoščenka Control ostala nezapažena, vendar bi jo že zaradi prej navedenih razlogov vsak rokovski sladokusec, če da kaj nase, moral imeti v svoji zbirki.

Oglas