FELJTON: Starodobna kolesa IV.del

V zadnjem feljtonu se oziramo v razvoj kolesarske opreme, pogledali bomo tudi, kako je bilo v preteklosti potrebno registrirati kolo. Znova si bomo pomagali z obsežno muzejsko zbirko in drugimi podatki štorskega zbiratelja starodobnih koles Vilija Seliča.

Najbrž ni odveč pripomniti, da prvi izdelovalci koles niso veliko razmišljali, kaj bi še (lahko) dodali k svojemu izdelku. Pomembno je bilo, da je ta imel tekoče vrtljivi kolesi, sedež, krmilo, trpežno ogrodje in to je kar za nekaj let zadostovalo. Kasnejša dodatna oprema, ki je danes kajpak sama po sebi umevna, je bila na eni strani stvar potrebe, po drugi pa marketinških prijemov, da so pritegnili kupce in prekašali konkurenco. Si lahko predstavljate, da bi vaše kolo ne imelo zavor? Poldrugo stoletje nazaj je bilo to še povsem normalno. Zavirali so z nogami, tudi zato je čevljarjem lahko cvetel posel.

Svetili so s petrolejem, karbidom, svečami

Kdor se je takrat vozil ponoči, je ob predpostavki spretnosti imel dve možnosti: zelo dober nočni vid ali pa bakljo v rokah, kar je seveda še dodatno otežilo že tako neudobno kolesarjenje. Prve luči so bile na petrolej in karbid, tudi na sveče. Češko kolo znamke Iris iz leta 1910, ki ga ima Selič v svoji zbirki, je opremljeno z eno najstarejših Šarlahovih svetilk.

Drugo njegovo kolo znamke Germania ima nameščeno petrolejsko luč (na sliki), ki je nekoliko manjša, torej za žensko, in je kar dobro svetilo, saj je imelo že povečevalno steklo. Svetilo je nekoliko dražje izvedbe in z večjimi odsevniki, da se je svetloba še bolj razpršila. Namestiti jo je bilo enostavno, slonela je na vzmeteh, da ni (prehitro) ugasnila.

Unikatni zvonci

Z naraščanjem števila kolesarjev, kakor tudi splošnim povečevanjem gostote prometa, se je pojavila potreba po opozarjanju nase. Tudi kočije so v tistem času že imele zvonce, čeprav se jih je zaradi topota konjev dalo dobro slišati, a ker jih je bilo veliko, so z zvonjenjem opozarjale na svojo prisotnost. Nekako tako so razmišljali tudi snovalci koles in kolesarji sami. A ne pozabimo, da je vso to opremo bilo potrebno dokupovati, kajti do druge svetovne vojne praktično ničesar niso serijsko vgrajevali. Seličevo kolo Iris se ponaša z zvoncem na kladivca. »Zvonec je na poteg in ima tudi možnost blokade, kajti v nasprotnem bi med vožnjo po makadamu vseskozi zvonilo. Gre za domiselno rešitev. Zvonec je glasen in zvoni kot v cerkvi, na njem so vgravirane tudi podobe«, je Selič razložil izvirnost takratnih izdelovalcev. Njegova zbirka vsebuje zvonce celjskih mehanikov iz tega obdobja, večinoma gre za bronaste izdelke, ti mehaniki pa so na Celjskem delovali že vse od samega začetka razvoja koles. Anton Neger, Henrik Oblak in Drago Gams so bili v tistem času najbolj vidni. Vsakdo od njih, kakor tudi vsako domače in tuje podjetje, je naredilo nek svoj zvonec, zato je Vilijeva zbirka (na foografiji) v tem delu sestavljena praktično iz samih unikatov.

Mehkeje, a več popravil

Ko je Dunlop leta 1888 patentiral pnevmatike, je trajalo še približno štiri leta, da so proizvajalci koles resno vzeli to novost in začeli vgrajevati napihljive gume. Takrat je kolesarjenje postalo malo bolj prijetno, dasiravno tudi s pnevmatikami ni bilo ravno udobno voziti po makadamu, pa vendarle. Toda z novostjo se je pojavila nova težava. Krpanje zračnic je postalo skorajda vsakodnevno kolesarsko opravilo, čemur je istočasno sledil razvoj opreme in orodij za krpanje zračnic in popravilo koles nasploh, izdelava zračnic iz boljših materialov in nenazadnje razvoj tlačilke (pumpe, na sliki ena njenih prvih izvedb) za kolo, ki pa jo je bilo še vedno potrebno dokupiti.

 

 

A ker kolo niti v obdobju med obema vojnama še ni bilo samo po sebi umevna dobrina, so države vestno evidentirale ta vozila. V Kraljevini Jugoslaviji so kolesa morala biti registrirana in imeti prometno dovoljenje, kakor to že dolgo velja za motorna vozila. Federativna Jugoslavija ni spreminjala pravil, spremenila je samo obliko tablic (iz ovalne v kvadratno) ter oznake, a še teh na videz ne preveč. »Registrska tablica kolesa v kraljevini je imela šestkrako rdečo zvezdo, federacija pa petkratko. Številka 2 je v kraljevini pomenila Slovenijo, 5 je bila oznaka Celja, Ljubljana je imela enico. Zadnje cifre so bile registracijska oznaka kolesa.«

Selič se ponaša s prometnim dovoljenjem Titove Jugoslavije iz leta 1947, ki je bilo v lasti učiteljice Hilde Bolka iz Sv. Jurija pri Šentjurju, ki je poučevala tudi njegovo mamo. Ob tem ima še dovoljenje njenega moža Franca Bolke, dragocene dokumente mu je priskrbel prijatelj. » Ogromno mi pomenijo, saj so iz naših krajev. Tudi kolo Iris ima nameščeno eno najstarejših tablic, ki prihaja iz obdobja prvega leta, ko je bilo tablice potrebno uporabljati.« Registrske tablice so v povojni Jugoslaviji uporabljali do leta 1951. Vsako leto je registracijo bilo potrebno obnoviti in plačati takso, ki bi danes, preračunano, znašala okoli sto evrov.

 

Prvi del feljtona

https://novice.si/page/feljton-starodobna-kolesa-i-del/

Drugi del feljtona

https://novice.si/page/feljton-starodobna-kolesa-ii-del/

Tretji del feljtona

https://novice.si/page/feljton-starodobna-kolesa-iii-del/