Emil Mumel: “V zahtevnih razmerah si znamo pomagati”

Emil Mumel je v času epidemije uspešno vodil štab Civilne zaščite v občini Zreče.
Katera misel se vam najprej porodi ob besedi epidemija?
Nekaj posebnega! Drugačen način dela! Odklopit normalne življenjske in delovne tokove. Prilagoditi svoj način življenja in dela tako, da boš lahko čim bolj pomagal ljudem in svojim sokrajanom.
Kot poveljnik štaba Civilne zaščite Zreče ste v minulih mesecih opravili naporno in odgovorno delo. Tovrstna izkušnja je bila nova za vse. Kako ste se znašli, kako začeli?
Štab Civilne zaščite (CZ) smo uradno aktivirali 13. marca. Z nekaterimi poverjeniki CZ v večjih delovnih organizacijah smo se sestali že par dni prej, da smo se seznanili z njihovimi postopki in načini delovanja. Bili smo zelo pozitivno presenečeni, kako delujejo v podjetjih Unior, GKN Driveline, Weiler Abrasives in Unitur. To je bilo zelo adrenalinsko in precej izzivalno obdobje.
Bilo je potrebno trezno in z veliko mero odgovornosti pristopiti k novemu in drugačnemu načinu dela in življenja. Občutkov nelagodja pa nismo smeli pokazati. Morali smo delovati kot samozavestna ekipa, ki ve kaj počne. Prepričan sem, da smo to tudi dokazali.
Kdo vse je pomagal oziroma sodeloval z zreško Civilno zaščito?
Vsi člani štaba Civilne zaščite smo aktivno sodelovali in pokazali svojo pripravljenost usmerjati in voditi stvari k skupnemu pozitivnemu rezultatu. Določeni prostovoljci so se kar sami začeli javljati. Teh je bilo vedno več. Presenečen sem bil, da so to večinoma mladi ljudje. Dobro so organizirali, bili so nam v veliko pomoč. Nikoli jim ni bilo škoda njihovega prostega časa. Zato se jim iskreno zahvaljujem.

Ključna je bila najbrž učinkovita koordinacija dela, s katero ste lahko zagotavljali hitro odzivnost.
Zagotovo. Zato smo se v začetku epidemije člani štaba CZ sestajali vsak dan. Potem smo uvedli dnevne konference s poročanjem članov, ki so bili zadolženi za posamezna področja. Tako smo imeli dnevna poročanja preko videokonferenc. Večino dela smo dober mesec dni koordinirali na ta način. V tem času smo izvedli še štiri izredne sestanke. Ko so se stvari začele umirjati, smo prešli na dvodnevne videokonference, v drugi polovici maja pa smo poročanja izvajala dvakrat na teden. Poveljnik in namestnik Civilne zaščite sva bila ves čas epidemije na razpolago za spremljanje dogajanja, izredna poročanja, sprejemanja ukrepov in redna poročanja na štab Zahodno Štajerske regije. Dnevno aktivna sva bila 80 dni. Poleg omenjenih aktivnostih smo imeli še srečanja kriznih kolegijev z županom občine Zreče mag. Borisom Podvršnikom. Skupaj smo spremljali in koordinirali dnevna dogajanja. Ko smo kasneje pričeli racionalizirati dnevna poročanja članov štaba CZ, smo pričeli racionalizirati tudi seje kriznega kolega pri županu.
V prvih dneh so se v številnih lokalnih skupnostih soočali s pomanjkanjem zaščitne opreme. Kako ste se znašli v občini Zreče?
Tudi pri nas smo se znašli v pomanjkanju zaščitnih sredstev. Manjšo količino smo sicer 15. marca dobili od države. A smo se hitro znašli. Na pomoč so nam priskočili v podjetju Unior. Preko njih smo lahko nabavili kar precejšnje število zaščitnih mask, pa tudi razkužila. Nekaj zaščitne opreme so nam donirali, nekaj smo jo kupili sami. Pomagala nam je tudi Veterinarska postaja Slovenske Konjice. In sicer z najnujnejšimi sredstvi in napotki, kje lahko zaščitno opremo nabavimo po sprejemljivi ceni. Tako smo si kaj hitro opomogli in smo lahko po dve zaščitni maski razdelili med občanke in občane, ki so starejši od 60 let. Med ljudi smo delili tudi razkužila za razkuževanje večstanovanjskih objektov. Prav tako smo dosledno razkuževali prostore tržnice. Ko se je pojavil sum okužbe, smo razkužili še trgovino. Šoli in vrtcu smo zagotovili razkužila za dvomesečno razkuževanje prostorov, delovnih površin in rok.
Organizirali smo tudi šivanje pralnih zaščitnih mask. Pridno so jih šivale prostovoljke iz Zreč in Gorenja, material zanje je zagotovila Civilna zaščita. Tako smo sešili preko 2500 zaščitnih mask za javne zavode, zaposlene v trgovinah, pošti, lekarni in javnih zavodih, po dve pralni maski so prejeli tudi otroci v šoli. Za vse to skupaj smo porabili okoli 14.000 evrov.
Kdaj bilo vaše delo najbolj stresno in zakaj?
Najbolj stresno je bilo na začetku izrednega stanja epidemije, saj smo se morali znajti brez predhodnih izkušenj, navodil in kakršnihkoli potrebnih znaj. Zato smo se bili prisiljeni zanašati na intuicijo in zdravo kmečko pamet. Še kako dobrodošla je bila tudi iznajdljivost. Kakorkoli, uspelo nam je!
In kako so se odzivali občani? Ste imeli kakšne težave zaradi neupoštevanja priporočil?
Z občani nismo imeli negativnih izkušenj. Kar hitro so se navadili na splošna priporočila stroke. Odgovorno so jih sprejeli in dosledno upoštevali. Dobro so sprejemali tudi naša lokalna priporočila in navodila. Na splošno lahko rečem, da smo bili ljudje odgovorni do sebe in drugih. Vedno pa se tu in tam najde kakšna izjema. Trgovke so mi večkrat povedala, da so imele tudi slabe izkušnje z ljudmi. Če so jih med obiskom trgovine denimo dodatno opozorile na previdno ravnanje, so se odzvali osorno oziroma neprijazno.
Kar je najbrž do neke mere razumljivo, saj je mnoge pestil strah, bili so nervozni.
(V celoti si intervju preberite v NOVICAH)