Družino Grobelšek sestavljajo oče Drago, partnerka Simona Senič in enajstletni sin Matic. S kmetijstvom na domačiji se je že pred več kot štiridesetimi leti začel ukvarjati Dragov stari oče. »Bila je tipična kmetija s tri do pet glav živine. Takšna, kot so bile kmetije nekoč. Stari oče je hodil v službo, stara mama je delala doma in to ni dopuščalo intenzivnega ukvarjanja s kmetijstvom. Na kmetiji smo pomagali vsi. Nato pa se je zgodil preskok, da sem jaz bil tisti, ki je prevzel kmetijo. Nanjo sem bil namreč močno navezan. Stari oče je bil še živ, ko sem mu predstavil svojo idejo o jelenih in se je s tem strinjal. Star sem bil 19 let, ko sem dal vlogo za oboro na Zavod za gozdove Maribor in od leta 2002 se intenzivno ukvarjamo z vzrejo jelenov damjakov,« pripoveduje Drago.
Vzreja damjakov ni zelo zahtevna
Zagradili so dolino, ki jo je bilo najtežje obdelovati. Najprej so pripeljali jelena in štiri košute, nato pa se je družina damjakov iz leta v leto povečevala. Samo letos se jim je skotilo trinajst mladičev. Damjaki se pasejo. Dajo jim travo, ki jo pokosijo. »Okrog našega posestva so številni sorodniki, ki jim prinesejo suhi kruh, solato, jabolka. Za njih imamo tudi suho krmo. Ker imamo izvir, jim je voda ves čas na voljo. Pozimi se hranijo kot govedo vsak dan. Njihove iztrebke vozimo na posebno mesto – imamo gnojišče na travniku, kjer so prisotni kalifornijski črvi, ki vse iztrebke predelajo in nastane zelo kvalitetna zemlja. Poleti imamo gor nasajene buče, da je prostor pokrit in izkoriščen.«
Posebna ljubezen so plazilci
Že preden so se na kmetiji začeli ukvarjati z damjaki, pa je Drago vzljubil – kače. »Kače sem imel že kot otrok. V tretjem razredu sem začel z lokalnimi kačami, iz naše okolice. Za prvo, pripravniško plačo sem kupil iverno ploščo in izdelal terarij. Prva kača je bil ameriški gož.« Danes ima doma še številne druge – od rumene anakonde, modrasa, navadnega udava do ameriškega goža in tiger pitona!
Samica tiger pitona, ki je težka okrog osemdeset kilogramov in v dolžino meri skoraj pet metrov, se hrani tudi s kokošmi. Letos jih je pojedla že štirideset! V trebuhu kokoš razgradi s sokovi, tako da od nje v bistvu ne ostane nič. Ostanke potrebi.« Ga je kdaj strah? »O, ja, strah mora biti. Če se nečesa več ne bojiš, se ti zagotovo lahko kaj pripeti. Skoči ti adrenalin. Kač ne nosim po rokah, tudi jih nikomur ne dajem v roke, saj nikoli ne veš, kaj se lahko pripeti.«
Več o drugih živalih na kmetiji, tudi o rakunih in nosatem medvedku, o skrbni urejenosti okolice in notranjosti hiše ter njihovih ciljih za prihodnost pa v aktualni septembrski številki Bistriških novic. (D.G.)