Zakaj je upokojenske dni zamenjal za službo z veliko obveznostmi, kako gleda na prve mesece delovanja nove vlade, na čas hude krize, ki je zelo zaznamovala naša življenja. Bi se pri nabavi zaščitne opreme dalo narediti kaj drugače, kaj je bilo najtežje v času reševanja krize. Na ta in še nekaj vprašanj, povezanih z našimi kraji, je v pogovoru odgovoril dr. Vinko Gorenak, državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Janeza Janše.
Ob nastanku nove vlade sredi marca ste dokaj presenetljivo postali državni sekretar v kabinetu predsednika vlade. Je tudi vas presenetilo povabilo Janeza Janše, da spet postanete delovno aktivni? “Ko je Marjan Šarec konec januarja vrgel puško v koruzo in dezertiral, se mi ni niti sanjalo o tem, da bi zapustil ‘priviligiran’ položaj upokojenca in se delovno aktiviral. Toda ko me je nekaj dni pred sestavo nove vlade klical Janez Janša in me povabil na pogovor, mi je postalo jasno, da mi bo nekaj ponudil. Popolnoma odločen sem bil, da ministrske funkcije ne bom sprejel, prenaporno je bilo leta 2012/2013, ko sem bil notranji minister. Z Janezom Janšo sva se dogovorila za mesto državnega sekretarja v njegovem kabinetu za področje sodelovanja Vlade RS z Državnim zborom. Te naloge sem že opravljal v letih 2005–2008, zato jih zelo dobro poznam, po treh mandatih na mestu poslanca pa mi je to delo še lažje opravljati.”
Vlada je takoj po imenovanju padla v reševanje največje krize od samostojnosti Slovenije. Kaj je bilo pri tem najtežje? “Prve dni po nastanku te vlade smo se v Cankarjevem domu srečali z več sto zdravniki, medicinskimi sestrami, direktorji domov za ostarele, direktorji zdravstvenih domov in drugimi zdravstvenimi delavci. Takrat smo že videli posnetke iz sosednje Italije, kjer so ljudje umirali na hodnikih bolnic, kjer so vojaški tovornjaki odvažali krste, kjer so se zdravniki morali odločali, kdo mora v mukah umreti in koga bodo priklopili na ventilator in drugimi podatki. Zdravniki so nas rotili, naj jih ne pustimo brez zaščitne opreme, ker bodo umirali oni sami, ker bodo umirale medicinske sestre in ker bodo masovno umirali ljudje. Nekateri podatki so kazali na to, da v Sloveniji po italijanskem scenariju ne bo umrlo manj kot 3000 ljudi, črnoglede napovedi pa so šle do deset tisoč. Grozno je bilo, saj smo vedeli, da so skladišča zaščitne opreme dobesedno prazna.”
Kako vi gledate na nabavo zaščitne opreme, kjer seveda pogled za nazaj kaže drugačno sliko, kot pa je bila v tistih dnevih konca marca in začetka aprila? “Mesec marec in prve dni aprila lahko primerjam s hipotetično situacijo, ko imaš ožjega sorodnika na smrtni postelji in veš, da je zanj rešitev zelo drag zdravstveni poseg v tujini. Jasno je, da se bo vsak normalen človek odločil, da proda vse, kar ima, le da zbere denar in reši življenje ožjega sorodnika. V taki situaciji so se znašli tisti, ki so bili odgovorni za nabavo zaščitne opreme, zlasti gospodarski minister, naš rojak Zdravko Počivalšek. To ni bil čas iskanja najcenejšega ponudnika, to ni bil čas javnih razpisov, to ni bil čas, ko bi se pogajali o ceni, to je bil čas, ko je bilo treba kupiti in ne glede na ceno plačati nabavo tiste opreme, ki jo je bilo sploh mogoče dobiti. Ne pozabite, da so posamezne države dobesedno zasegle ali če hočete, ukradle na svojem ozemlju zaščitno opremo, ki je bila sicer namenjena v druge države. Se spomnite prvih obtožb ministra Počivalška, ko je podjetje Marja iz Imenega ponudilo izdelavo zaščitnih mask po popolnoma spodobni ceni? Nastal je velik problem, ker je lastnik podjetja menda daljni sorodnik ministra Počivalška. Verjamem, da je želel pomagati ljudem in ne kovati dobička. Pred časom sem ga srečal in dejal mi je, nikoli več ne bom pomagal na tak način. Druga polovica aprila je bila popolnoma drugačna, zaščitne opreme je bilo dovolj in takrat smo lahko zahtevali nižje cene in se pogajali. Verjamem, da je minister Počivalšek naredil vse in še več, kot je lahko, za 30 odstotkov nižjo plačo, ki smo si jo znižali sami in da ni dal v žep enega samega centa. Vse obtožbe na njegov račun so nekaj najbolj podlega, kar lahko človek doživi.”
Kakšna je njegova vloga v kabinetu predsednika vlade, ali mu je kdaj žal, da je upokojenski stalež zamenjal za delovnega ter o tem, kaj nas je ta kriza naučila in kako komentira dejstvo, da je bilo, oziroma je še na zelo pomembnih mestih v državi v boju s koronavirusom kar nekaj ljudi iz naših krajev pa si preberite v tiskani izdaji Rogaških novic. (Jože Strniša)