Dominik Gajser. Vsestranski mož iz Pečk pri Makol, ki je srčen gasilec. Tudi takrat, ko ni v gasilski uniformi. A Dominiku bi delali krivico, če bi ga označili le kot gasilca. Je več kot to: amaterski ribič, nogometaš, gobar, poleg tega pa član mnogih društev, med njimi tudi Turističnega društva Makole in Območnega združenja vojnih veteranov za Slovenijo Slovenska Bistrica.
57-letni Gajser, bližnjim znan kot Minč, je član Prostovoljnega gasilskega društva Makole (PGD Makole) in poleg tega še poklicni gasilec v podjetju Impol v Slovenski Bistrici. V makolskem društvu deluje že 42 let, dolga zadnja leta pa je tam deloval tudi kot podpoveljnik. In zakaj se je odločil prav za gasilstvo? »Že kot otrok sem vedno rad opazoval gasilce pri delu in ob akcijah. To me je pritegnilo, zato sem se jim priključil že kot 15-letni fant.«
Minč je bil med prvimi, ki so se kot poklicni gasilci izobraževali v šoli na Igu. Danes teče 30 let njegove poklicne gasilske kariere. In kako izgleda šolanje za poklicnega gasilca? »Predhodno mora imeti kandidat za poklicnega gasilca opravljeno peto stopnjo izobrazbe, potem pa sledi 6-mesečno šolanje,« pove Gajser.
Dominik pravi, da je gasilstvo način njegovega življenja in razmišljanja in da so vrednote gasilstva tudi del njegovega vsakdana. Ljudem rad pomaga na vsakem koraku, kadar ima na sebi gasilsko opremo ali pa ne, tako je na lanskem dopustu opazil starejšo češko turistko, ki ji je med kopanjem zastalo srce. Pomagal jo je oživljati in kar v veliko zadovoljstvo mu je, da je gospa preživela. »Tudi če ne bi bil gasilec, bi bil ljudem vedno pripravljen pomagati,« še pravi.
Kot gasilec se mora Gajser velikokrat srečati tudi s tem, da vsako reševanje ni vedno uspešno. Ker je izobražen prvi posredovalec ob nesrečah, je med tistimi, ki pomagajo reševalcem pri oživljanju, kadar je to potrebno. »Seveda so se nekatere nezgode končale tudi tragično. Takrat si pomagamo s pogovorom med samimi gasilci, reševalci, prebivalci v kraju, da nekako prebrodimo tragične izgube. Seveda je pa konec koncev čas tisti, ki celi rane.« In kako dolgo še namerava ostati gasilec? Ob tem vprašanju se Minč samo nasmehne: »Do konca življenja, ker drugače si sploh ne znam predstavljati živeti in delati.«
Več o zavzetem gasilcu pa v majski številki Bistriških novic. (A. Sobočan)
