Diogo Silva: “Vsi smo ponosni na Cristiana Ronalda”

V Celju je bil izbran za najkoristnejšega igralca evropskega rokometnega prvenstva igralcev starih do 20 let. Diogo Borges Silva takrat niti v sanjah ni pričakoval, da bo nekaj mesecev kasneje znova prestopil prag Zlatoroga. A se je zgodilo. Portugalec, pri 21 letih, nosi dres slovenskih državnih prvakov Celja Pivovarne Laško, se privaja na razmere, ki vladajo v Sloveniji, v najbolj rokometnem mestu v državi. Zaenkrat mu gre dobro, ob soigralcih se počuti, kot bi bil z njimi že nekaj let. Želi si, da bi mu skupaj z njimi uspelo zadostiti apetitom gledalcev, ki vedno lepo napolnijo Zlatorog in upajo, da bo v letošnji sezoni napočil trenutek, ko bodo pivovarji zaigrali v drugem delu najelitnejšega evropskega klubskega tekmovanja, Lige prvakov.

Foto: Nataša Muller.

V Zlatorogu ste že bili z mlado portugalsko reprezentanco in občutili grenkobo poraza z mladimi Slovenci, kasnejšimi evropskimi prvaki. Kako se je bilo vrniti v Celje?
Vse je zelo drugače kot na Portugalskem. Kljub temu je veliko stvari podobnih. Soigralci, imenoval bi jih, kljub kratkemu času v isti slačilnici, prijatelji iz kluba, mi zelo pomagajo. Zaradi tega sem se hitro privadil na razmere, ki vladajo v Sloveniji, v Celju. Ne le soigralci, direktor kluba, trenerji … Zelo so se angažirali, da bi spoznal klub in vse, povezano z njim.

Ste del največjega in najboljšega slovenskega rokometnega kluba. Čutite pritisk?
Zavedam se, kako velik klub je Celje, kakšna je njegova zgodovina in že to, da se odločiš za selitev v Zlatorog, s sabo prinaša pritisk. Klub je velik v vseh pogledih, po eni strani ima bogato zgodovino, ohranjanje domačega primata je tradicija, po drugi strani gre za klub z vidno vlogo v Evropi, v Ligi prvakov. Ravno zaradi tega moramo na igrišču vselej delovati dobro, naš cilj je zmagati prav vsako tekmo. To predstavlja določen pritisk, pri čemer se še posebno dobro zavedamo, da tekme ne zmaguje posameznik, ampak ekipa. Smo mlada zasedba, čaka nas še veliko dela. V kolikor nam kdaj ne uspe, je to znak, da moramo še bolj trdo delati.

Se je bilo težko odločiti za Celje? Zanimanje za vas, enega najboljših mladih desnih zunanjih na svetu, je bilo veliko.
Meni pa se je ponudila priložnost za naslednji korak na športni poti. Povsod nimaš priložnosti igrati na veliki sceni, pravzaprav z Ligo prvakov na največji. Težko je bilo zapustiti dom, prijatelje, se posloviti od staršev. Bistveno težje, kot sprejeti odločitev, kje bom igral. Če gledam zgolj športno plat, bi rekel, da sem odločitev brez težav sprejel.

Ko je dres Celja Pivovarne Laško oblekel Španec Carlos Prieto, vem, da je imel ogromno težav s privajanjem na okolje. V Španiji se denimo na večerjo odhaja okoli desete zvečer, v Celju je to nemogoče. Imate tudi sami takšne težave?
Po nekaj tednih, rekel bi kar mesecu dni, se na te stvari privadiš. To je del poklica. V službi se mi je ponudila izjemna priložnost in prilagajanje razmeram je del posla. Igranje rokometa dojemam kot življenjsko srečo. Za dosego zastavljenih ciljev se je potrebno žrtvovati, a se izplača. So vzponi in padci, pogrešati dom in domače je težko, ampak gre na bolje.

Kdo vam pripravi kosilo/večerjo, zdaj ko niste doma?
Z ljudmi iz kluba smo se pred mojim prihodom dogovarjali tudi o tem. Takoj so mi dali vedeti, da bo za obroke poskrbljeno. Po drugi strani znam kuhati. Nisi ravno po vsakem treningu navdušen nad kuhanjem, želel bi si počitka, ampak če si lačen, si pripraviš obrok.

Eno je igrišče in slačilnica, drugo so ure za sprostitev in zabavo, ki jih preživite skupaj s soigralci. Kdo je trenutno najboljši v igranju playstationa?
Do tega trenutka, z igralci, ki so mi že stali nasproti pri igrici FIFA, lahko rečem, da sem nalogo opravil dobro (smeh). Mislim, da sem zmagal prav vse tekme, ki sem jih odigral proti njim. Najboljše v celotni zgodbi je, da smo že od začetka povezani tudi izven igrišča, da je to pripomoglo k moji vključitvi v moštvo. Vsi so mi pomagali s procesom vključevanja. Od prvega dne se počutim, kot bi bil doma, kot bi bil v Celju že lep čas.

Smo novembra, bliža se zima, ki je na Portugalskem bržčas niste vajeni?
To bo vsekakor težko. Soigralci so mi že omenili, da napočijo zime, ko so temperature zares nizke. Na Portugalskem s tem nimamo težav, čeprav zna biti tudi pri nas mrzlo.

Kaj pa sneg? Ko je Dani Dujšebajev igral za Celje, se spomnim, da je rekel, da sploh prvič v življenju vidi sneg.
K sreči igram za reprezentanco in smo že gostovali v deželah, kjer je v zimskih mesecih padel sneg. In sem ga videl. Ampak, da bi snežilo nekaj dni zapored, tega še nisem doživel. Na Portugalskem, v mojem domačem kraju, je, mislim da, trikrat doslej snežilo. Ampak nič primerljivega s tem, kar so mi pripovedovali soigralci.

Na Portugalskem so bolj kot rokometaši slavni nogometaši. Najbolj po zaslugi Cristiana Ronalda. Kako zelo pomemben je za Portugalsko, za vas športnike?
Ne le za našo državo, ampak za cel svet. On je navdih za vsakega športnika, na eni strani kot garač, na drugi kot simbol uspeha. Država je lahko samo srečna, da je naš, da promovira državo na vsakem koraku.

Pa ima Diogo doma Cristianov dres in tudi, zakaj je namesto nogometa izbral rokomet, preberite v novi številki lokalnega časopisa Celjan.

(Matic Flajšman)