Diana Cegnar – Konjičanka na strehi Afrike

Diana Cegnar. Se je prežeta z nepozabnimi vtisi vrnila s 5.895 visokega Kilimandžara, najvišjega vrha na afriški celini.

Za vami je uspešen januarski vzpon. Zakaj ste izbrali prav Kilimandžaro?
Klic gora je izjemen. Če prepoznaš svoje občutke v pravem trenutku, ti je vse dosegljivo.
Pred leti sem bila na zanimivem potopisnem predavanju Zorana Furmana o Kilimandžaru. Bila sem prevzeta na videnim in slišanim. Takrat sem se odločila, da bom ta vrh osvojila tudi sama. Zavedala sem se, da bo to velik zalogaj tako za mojo kondicijo kot tudi za moje finance. Motiviralo me je to, da bom lahko osvojene slovenske vrhove združila z nabiranjem kondicije za moj izziv, navdihovala pa me je tudi radovednost in vedoželjnost, kakšno je življenje na drugi celini.
Gibanje vam je v krvi, pravite. Posebnih kondicijskih priprav torej niste potrebovali?
S kondicijo res nimam težav. Pred odhodom v Afriko sem imela nekoliko več vodenih vadb, pa tudi individualnih treningov na prostem. Med drugim sem se udeležila pohoda po Medvedovih stopinjah, dolg je bil 65 kilometrov, neprekinjeno sem hodila 15 ur.

V Tanzanijo ste potovali s turistično agencijo. Skupaj s skupino ste se torej odpravili na treking z vzponom.
Ko smo prileteli v Tanzanijo, smo se odpravili v nacionalni park, ki se nahaja na 1800 metri nadmorske višine. Pot nas je vodila čez pragozd, do prvega baznega tabora na 2715 metri nadmorske višine, potem pa smo se postopoma vzpenjali, vmes smo imeli postanke v baznih taborih. Pomemben del uspešnega vzpona je namreč aklimatizacija. Lepo je videti, ko te med vzponom ves čas spodbujajo domačini. Na vrhu 5. 895 metrov visokega Kilimandžara so me prevzeli čudoviti občutki. Nikoli jih ne bom pozabila.
Zaplapolali sta slovenska in konjiška zastava. Sledili so objemi in čestitke in nepopisno veselje. Z gore smo sestopali dva dni. Ko smo se vrnili v nacionalni park, smo se peljali do mesta Moshi. Čakalo nas je še raziskovanje afriških vasi in obisk safari parka. Deset dni je prehitro minilo. Navdušenje in lepi spomini pa ostajajo.

Ste imeli med vzponom krizo? Kateri del vam je bil najbolj naporen?
Največji napor sem občutila, ko smo prišli do Gilman’s Point na 5681 metri nadmorske višin in nas je do vrha po grebenu ločilo še 214 metrov višinske razlika. Tu nastopi višinska bolezen, ki te opominja, da te gora sprejme ali pa tudi ne. Za primerjavo naj povem, da imamo v navadnih razmerah v krvi 23 odstotkov kisika v krvi, na taki višini pa le približno 7 odstotkov. Da del vzpona je bil zame dokaj naporen, kljub pripravam v višinski sobi.

In katero doživetje vas je na gori najbolj navdušilo?
Navdušena sem bila že med pripravam na vzpon. Sicer pa me je najbolj navdušila raznolika narava. Z menjavo nadmorske višine se menja podnebje, posledično pa podrastje, drevesa, kamnine ter dolge pešpoti, ki jim ni in ni konca. Tukaj sem doživela povsem drugačne dimenzije okolja, predvsem pa brezmejne razsežnosti, ki jih vsak doživlja na svoj način. Gre za subjektivne vtise. Mene so očarali. Ko sem denimo opazovala meglice, ki se s svetlobno hitrostjo preganjajo in ti odstirajo veličastne razglede. Ob tem res ne moreš ostati ravnodušen! (B.F.)

(V celoti si intervju preberite v četrtkovih NOVICAH)