Česa niste vedeli o sirih?

Slovenija ponuja najboljše kar daje narava. Veliko znanja, izkušenj in tradicije in ena od teh tradicionalnih panog je sirarstvo. Korenine slovenskega mlekarstva segajo daleč v zgodovino in je del našega vsakdana. Pa smo res prepričani, da o sirih vemo vse?

Mleko vsebuje dve pomembni sestavini: kazein in sirotko. A zakaj mleko, ki mu je potekel rok postane skisano ali sesirjeno? Zaradi  izbranih mlečnokislinskih bakterij. Za sirjenje ni kriva samo mlečna kislina, temveč v večji meri tudi sirišče oz. encim himozin, ki reagira z mlečnim proteinom, kazeinom, in oblikuje koagulum, kot mu rečejo strokovnjaki, oz. kazeinsko mrežo.

Klasičen postopek pridelave sira se začne pri mleku. Mleko v mlekarni pripravimo tako, da ga najprej pasterizirajo, kar pomeni, da ga s pomočjo temperaturne obdelave naredijo varnega za potrošnika. Nato ga tipizirajo, da mu uravnajo želen odstotek maščobe, mu dodajo sirišče in tako je mleko pripravljeno za nadaljno predelavo. Sir s koluti oblikujejo v željeno obliko in s pomočjo stiskalnice iz njega izločijo sirotko. Glede na obliko koluta je odvisna tudi končna oblika sira. Sir nato potuje v slanico, od koder gre v zorilnico, kjer zori tudi do nekaj tednov, celo mesecev, odvisno od vrste sira

Zanimivo je, da iz ene same sestavine, torej mleka lahko naredijo toliko vrst sirov. Na svetu obstaja več kot tisoč različnih vrst. Na podlagi statistike Mlekarne Celeia, največje pridelovalke sira pri nas, ki pod blagovno znamko Zelene Doline prideluje tradicionalne sire Edamec, Gauda in Trapist, avtohtone vrste Šmarski Rok, Dolinar in Dimar ter posebne vrste, kot sta Seneni in Bio sir, sta med Slovenci najbolj priljubljena Edamec in Trapist.