Božena Bofulin, Pegazov dom: “Za nas so skrbeli srčni angeli v belem”

Božena Bofulin, stanovalka Pegazovega doma od aprila 2006, ki bo januarja 2021 dopolnila 95 let, pravi, da se je držala ukrepov in priporočil glede preprečevanja okužbe, a jo je vseeno doletela izkušnja z okužbo s covidom-19, ki pa jo je pogumno preživela, še več, dodatno jo je okrepila na nekaterih področjih.

»Prvi dan sem imela vročino, nato so mi odvzeli bris, ki je pokazal, da sem žal pozitivna. Še zdaj se spomnim trenutka, ko mi je v večernih urah sestra Irena sporočila rezultat. Sprva sploh nisem dojela. Skozi glavo se mi je podilo tisoč misli, kako, kdaj, zakaj tudi jaz? Pa tako sem pazila … Vedela sem, da bom morala zapustiti svoje kraljestvo in se začasno preseliti v rdečo cono. In spet dodatna skrb, kako bo tam. V rdeči coni me je sprejel Peter, ki sem ga prepoznala po glasu. Pospremil me je v sobo in spodbudno dejal, da bo še vse dobro. In res. Imela sem lepo sobo in zelo prijazno, ustrežljivo in srčno osebje. Sprva nisem nikogar prepoznala, z osebno varovalno opremo so bili vsi enaki (se nasmeje). Na hrbet in spredaj so si napisali imena, da smo lažje komunicirali. Brigita, Milica, Darja, Peter, Nataša, Sanja, Biserka in David so bili člani rdeče ekipe, ki so nas požrtvovalno oskrbovali ter nas spodbujali dan in noč. Pravi srčni angeli v belem so bili.«

Težaven prvi del bolezni                                                                                              Od začetka je kar utrujeno ležala, imela glavobol, boleli so jo vsi sklepi. Po dveh tednih se je počutila že boljše in po tihem čakala dan vrnitve v svojo sobo. Pa je morala po naročilu zdravnice podaljšati še za teden dni. »Še dobro, da so bili lepi sončni dnevi, dobro so me oblekli, dali na voziček in sem lahko bila zunaj na zelenici. Ves čas sem imela kontakt s svojci preko telefona, kar mi je seveda veliko pomenilo. Jaz imam sicer zelo rada kavico. Z veseljem so mi jo skuhali, ko jim je čas dopuščal … pa se je zgodilo, da sem jo včasih kar dvakrat dobila, ker ena ekipa ni vedela, da so mi jo prejšnji že postregli (se iskrivo nasmeje). Zadnji dan je bila za malico čežana, pa sem se pošalila, da škoda, da ni sladoled, ker je tako poseben dan, primeren za praznovanje. In čez nekaj časa na vratih zagledam Milico s sladoledom v rokah. Kar nisem mogla verjeti, da mi je uresničila željo, četudi izrečeno v šali. Naj povem, da če so le mogli, so nam ustregli in med nami so se v teh tednih stkale posebne iskrene vezi.« Temu pritrdi tudi sestra Brigita. Njej je bilo delo v rdeči coni velik izziv, pravi, da na ta način bolje spoznaš tudi sebe, moraš pa sprejeti spremenjene razmere in temu prilagoditi tudi svoje fizične potrebe. Ohraniti je treba pozitivno naravnanost, jo širiti med stanovalce kljub vsem oviram, ki nastanejo zaradi otežene komunikacije preko varovalne opreme. Prijazna in spodbudna beseda, dotik, uresničitev drobnih želja je tisto, kar tudi težke trenutke naredi lepše in bolj vzdržne. Gospa Božena ob zaključku pove, da so vsi v rdeči coni postali prijatelji ter da se je naučila, da se je kljub vsem težavam, ki nastanejo, treba znati nasmejati. (M. F.)

Oglas