Ana Fifer iz Anine delavnice: “Na začetku sem mislila, da bo to zgolj moj hobi”

Ana Fifer je 22-letnica iz okolice Slovenske Bistrice, ki zaključuje Ekonomsko-poslovno fakulteto v Mariboru.  Ana pa ni le študentka, temveč tudi mlada podjetnica – ustanovila je svoje podjetje, kjer prodaja različne lesene izdelke.

Kako je nastala Anina delavnica?

Moj oče je mizar in ima doma mizarsko delavnico. Kot otrok sem mu med počitnicami večkrat pomagala. Takrat nisem niti pomislila, da bi lahko karkoli povezano z lesom bila kdaj moja služba oziroma celo moja strast. Ampak sem enostavno delala, saj sem bila še premlada za delo preko študentskega statusa. In tako sem mu več let zaporedoma, ko je potreboval kakšno dodatno roko, pomagala. O tem, da je moja ideja o svoji poslovni poti sploh zaživela, lahko ”okrivim” sorodnico. Za posebno priložnost je želela imeti leseni metuljček, ki bi ji ga naj naredil oče. Ker je bil mnenja, da bi se v tej situaciji lahko izkoristil laser, ki smo ga imeli že nekaj časa doma, mi je rekel, naj probam izdelati metuljček kar iz njega. Bilo je res čisto spontano in če zdaj pomislim, ne morem niti verjeti, da me je to toliko navdušilo.  Če sem odkrita, takrat nisem imela nič izkušenj in znanja iz programov, ki so potrebni za obdelovanje lesa z laserjem. Zame je bil ta prvi metuljček, pri katerem sem sicer potrebovala nekaj pomoči, pravi dosežek.

Je obdelovanje lesa vaš največji hobi? 

Na začetku sem mislila, da bo to zgolj moj hobi, vendar sem s časom ugotovila, da je to delo, ki ga želim opravljati v življenju. Je več kot le hobi. Sicer pa imamo v družini tudi skupen družinski hobi, saj skupaj z očetom, sestro in bratom igramo pri Frajhajmski godbi na pihala.

Od kje črpate vso potrebno energijo za delo?

Ker ne živim več doma, se vsak dan vozim na delo – delavnico imam urejeno znotraj očetove delavnice. Nekako sem se navadila, da z delom začenjam do sedme ure. Vedno sem govorila, da bom našla takšno službo, da mi za vikend ne bo treba delati. To se je zelo hitro spremenilo. Prišli so tudi dnevi, ko je bilo treba delati po več kot 12 ur na dan. Vendar ko delaš nekaj z veseljem, ti delo ne predstavlja ovir in te ne omejuje. Dejstvo je, da ima vsak človek v poslovnem svetu tako vzpone kot tudi padce. Veliko energije in motivacije mi dajejo stranke, ki mi s svojimi pozitivnimi sporočili res polepšajo dan. Ni boljšega, kot da dobiš potrdilo, da obstaja veliko ljudi, ki cenijo tvoje delo.  Včasih me kdo vpraša, kaj bom naredila v primeru, da mi zmanjka dela oziroma naročil, saj se že več kdo ukvarja z enako dejavnostjo. S tem se res ne obremenjujem. Ne bojim se konkurence, kajti če nekaj delaš s srcem in ti je delo način življenja, ti dela ne zmanjka.

 

Intervju si lahko v celoti preberete v novembrski številki Bistriških novic. (A. Sobočan)

Oglas