Alenka Jovanovski: »Najbrž bi me v srednjem veku sežgali«

Alenka Jovanovski je letošnja Veronikina nagrajenka. Pesnica, literarna kritičarka in prevajalka.
Gospa Jovanovski, imate radi jesen?
Naj odgovorim z vprašanjem: pa vi, jo imate radi?
Zelo rada imam jesen. Predlagam pa, da se vrneva v poletje. Letošnje vam je polepšala Veronikina nagrada za pesniško zbirko Tisoč osemdeset stopinj. V kakšnem razpoloženjskem miljeju je nastajala? Kritiki so pisali, da je vaša družbeno kritična drža še bolj uporna, jezik še bolj zaostren. Se strinjate?
Poezija ni stvar razpoloženja, ampak uvida in iskanja pod površino tistega, kar se kaže: razpoloženj, emocij, družbe. Poezija je raziskovanje. Je premikanje pod mejo konceptualnega in izražanje v območju konceptualnosti. Pisala sem jo doma, za računalnikom. Sicer pa je nastajala v času osemletne brezposelnosti. Danes sem samozaposlena v kulturi, kar pomeni, da moram s statusom samostojne podjetnice (s.p.) preživeti s pisanjem pesmi in prevajanjem literature. Ob tem počnem še marsikaj drugega. Tudi sama sem nekoč pisala kritike. Kritika je – takole na hitro – nuja, da neko kompleksno materijo »uzgodbiš2 tako, da bo zgodba koherentna v 2000 znakih. Sama sem imela na voljo celo 6000 do 7000 znakov, kar je danes redkost. To pomeni, da je treba celotno drevo ali organizem obsekati do kosti. Ja, je res, da gre za kritično držo in zaostren jezik. Ampak narobe bi bilo zdaj to prijeti kot nek objekt, ki se ga lahko oprimemo. Sploh ne gre za to. Gre za to, da bralca povlečem za sabo v raziskovanje, gre za izumljanje alternativnih načinov produkcije, ki – prosto po Walterju Benjaminu oziroma njegovem eseju o avtorju – polnomočijo udeležene ter na ta način transformirajo načine produkcije (česarkoli, tudi čustev!), ki ustvarjajo in obnavljajo razmerje dominacija-dominirani.
Najbrž so nagrade dobrodošle sopotnice pri ustvarjanju.
Tega še ne vem. Pustimo se presenetiti. Prav gotovo pa mi je nagrada pomagala – nepričakovano – preživeti obdobje brez dohodkov. In prav gotovo bo prišla prav, ko bom obnavljala status samozaposlene v kulturi. Pričakuje se namreč, da človek izda eno zbirko na tri leta in da vsake toliko dobi nagrado za svoje delo, zato da je lahko samozaposlen v kulturi. To so učinki tekmovalnega sistema (tekmovalnega po izključevanju) v kulturi. Kako je s tem v šolstvu, znanosti in sploh vseh poljih družbe, lahko opazujemo. In se odločimo, ali hočemo sodelovati pri tem ali pa začnemo kreirati družbo, ki temelji na vključevanju.
Veronikina nagrada je dobila ime po Veroniki Deseniški. Veronika velja za nekakšno literarno ikono. Iz literarnih in zgodovinskih zapisov smo si lahko ustvarili vtis o tem, kakšna osebnost je bila Veronika. Imata kaj skupnega?
Veronika je bila ali naj bi bila predvsem uboga reva, ki se je zapletla v visoko politiko in – obsojena kot čarovnica, priznana kot nedolžna čarovništva – končala umorjena. Romantična zgodba je tukaj povsem prekrila tragiko, ki ni le tragika tipa Romeo in Julija, ampak prav socialna tragika, rezultati boja za premoč. Ne pristajam na to, da postane “literarna ikona.” To je zloraba kateregakoli živega bitja, je njegova sploščitev v simbol. Ne vem, ali jaz in Veronika imava kaj skupnega. Najbrž bi me v srednjem veku sežgali … res pa je, da se nisem vmešala v visoko politiko, ampak ostajam anonimni “papak”.
Kako se rojeva vaša pesem? Ona pokliče vas ali vi njo?
Pride. Zapišem. To je vse. V kondiciji za pesem pa je tudi treba biti. Žal prevajanje zadnje čase vzame vse moči.
Se spomnite, kdaj ste napisali prvo?
Ne. Prva prava pesem je objavljena v zbirki Hlače za Džija. Imenuje se Materin jezik. Ne vem, kako to, ampak zmožnost ima nagovarjati zelo različne kulture.

(Intervju je v celoti objavljen v najnovejši izdaji Celjana.)