Dr. Tone Kregar je zgodovinar, ki je svojo izraznost našel tudi v glasbi. Že dolga leta je namreč prepoznaven kot ustanovni član skupine Mi2. Kljub temu da z drugimi člani skupine z veseljem posežejo po močnejših ritmih, so se po dinamičnem jubilejnem letu, v katerem so obeležili 30 let delovanja, odločili za malce drugačno turnejo. Izklopili so elektriko in stopili na oder bolj umirjeno. Z akustično turnejo Natur(i) bodo 12. junija gostovali tudi na Celjskem gradu.
Sprašuje: Maja Horvat
Foto: Katja Golob
V bližnji prihodnosti bosta v Celju in Žički kartuziji potekala dva koncerta v sklopu turneje Natur(i). Kaj lahko na koncertih pričakujejo obiskovalci?
Vsaj dve uri prepleta zabave, čustev, smeha, poskočnih in bolj umirjenih ritmov, od rokenrola do nežnih melodij in poezije. Gre namreč za posebej prilagojen akustični program v razširjeni glasbeni zasedbi, vključno s pihalnim kvartetom. Temu primerno bodo nekatere pesmi zazvenele v povsem novi preobleki, na repertoarju bo ob najbolj znanih tudi kakšna redkeje slišana skladba, svoje pa bo gotovo prispeval tudi krasen ambient. Naj dodam, da bomo ob Celjskem gradu in Žički kartuziji v kratkem igrali tudi na Gradu Bogenšperk in v portoroškem Avditoriju.
Če bi kdaj napisali pesem o Celju, kakšna bi bila?
Nekaj na to temo sem v preteklosti sicer že ustvaril, denimo himno celjskega nogometnega kluba ali pa besedilo himne celjske glasbene šole. Pri opisovanju Celja se gotovo ne moreš izogniti njegovi bogati zgodovini in dediščini, a tudi na sedanjost in dobre želje za prihodnost ne gre pozabiti.
Česa se ljudje iz zgodovine še vedno nismo naučili, pa bi se morali?
Zgodovina bi nam morala predstavljati vodilo in svarilo, ne pa breme, ki se prenaša iz generacije v generacijo ter vzorec ponavljajočih se napak in neumnosti. Kar poglejte naokrog, tako doma kot po svetu, in vse vam bo jasno. Žal.
Kateri element vas najbolj predstavlja in zakaj?
Ojoj, težko rečem. Kljub temu da se ukvarjam s kulturo in umetnostjo, sam zase menim, da sem dokaj prizemljen človek. Verjetno pa bi me kdo drug tudi drugače opisal.
Katero pravljico ste imeli najraje kot otrok in ali jo danes vidite drugače?
Zrasel sem tako na klasičnih, Grimmovih in Andersenovih pravljicah, kot na slovenskih ljudskih pripovedkah. Če jih berem danes, z odraslimi očmi, v njih ne vidim zgolj vznemirljivih zgodbic, v katerih dobro vselej premaga zlo, ampak tudi dosti manj prijetnega, po današnjih merilih dokaj neprimernega. Od predsodkov, nasilja in različnih zlorab. Gre pač za odraz časov in okolij, v katerih so nastale, in na ta način jih je potrebno tudi razumeti. Veseli me, da so novejše pravljice, in v Sloveniji imamo vrsto vrhunskih avtoric in avtorjev, tozadevno prijaznejše, da pri otrocih (in upam, da tudi starših) zbujajo empatijo in jih učijo univerzalnih, brezčasnih humanističnih vrednot.