32 miligramov glasbe iz Slovenske Bistrice

32 miligramov je glasbena skupina, v katero so se združili mladi domačini z Bistriškega.

Pod imenom 32 miligramov glasbo skupaj ustvarjajo pevka Ema Bera, kitarist, pevec in tekstopisec Neven Otorepec, glavni kitarist Timotej Gril, basist Luka Štukl in bobnar Vid Žišt.

V nadaljevanju objavljamo del intervjuja z mladimi glasbeniki.

Kaj najraje igrate?

Neven Otorepec: Repertoar vedno skušamo prilagoditi temi in vzdušju na koncertih ter raznih kulturnih prireditvah. Če bomo nastopali publiki, ki sedi, bomo zagotovo izbrali skladbe z besedili z globljim pomenom v akustični izvedbi … Najraje pa zaigramo kakšne duete, kjer se lahko z Emo »razpojeva« – takrat je na odru zmeraj prisotna res dobra energija! Zelo radi prirejamo znane skladbe iz zvrsti rock, pop, jazz in disco. Vsaka izmed priredb namreč nosi tisto ustvarjalnost, ki zaznamuje skupino.

Ali vas vaje sproščajo ali »utrudijo«?

Timotej Gril: Oboje. Upam si trdit, da vaje za nobenega od nas ne predstavljajo mučne obveze in da nam  v resnici predstavljajo neke vrste terapijo. Ukvarjanje s glasbo je tisto bistvo, zaradi katerega se sploh dobivamo in vztrajamo pri skupinskem delu. Nekoliko več energije sicer terjajo tiste vaje, na katerih »študiramo« nove pesmi, vendar vaje nikoli niso stresne.

Kako je epidemija vplivala na vas?

Vid Žišt: Deloma pozitivno, saj smo v tem času, ko se nismo smeli družiti, bili kreativni in smo začeli ustvarjati malo drugače. Povečala se je uporaba video klica in igranja preko njega. Prav na ta način smo napisali pesem Ostani doma, ki se je uporabila na spletni strani občine za osveščanje ljudi, da naj ostanejo doma. Seveda pa nam je trenutna situacija onemogočila nastope v živo, česar nismo niti najmanj veseli. Smo pa zato pripravili še nekaj novih komadov in se že veselimo, da jih bomo lahko delili s poslušalci takoj, ko bo to mogoče.

Na kaj ste najbolj ponosni?

Luka Štukl: Sam sem najbolj ponosen na to, da smo si med seboj zares dobri prijatelji in da se družimo tudi sicer – kadar ni vzrok glasba. Sicer pa o naših že doseženih ciljih ne rad razmišljam, večjo pomembnost dajem prihodnosti in doseganju novih ciljev. Če bi moral izbrati, pa bi vendarle rekel, da sem najbolj ponosen na to, da nam je uspelo obdržati bend tudi po srednji šoli, saj večina šolskih bendov propade. Ponosen sem, da smo ostali skupaj in da sedaj igramo tudi v klubih, na rojstnih dnevih …

Vaš največji strah?

Ema Bera: Če pogledate bende skozi zgodovino, je večina le teh skozi leta razpadlo. Nekaj od teh je skupaj ostalo par let, nekateri pa so uspeli ostati ter ustvarjati glasbo še mnoga leta. Mislim, da je strah vsakega benda, strah pred razpadom. Za neko ravnotežje in ohranitev dobrih odnosov pa je potrebno zaupanje in iskrenost. Tako tudi mi med seboj delimo svoje občutke, gradimo na zaupanju in iskrenosti, poskušamo, kadar imamo probleme, te rešiti skupaj. Nikoli si med seboj stvari ne zamerimo in sprejemamo kritiko z odprtimi rokami. Bodisi od nas samih ali pa od drugih. Seveda pa kljub vsemu temu obstaja strah pred razpadom, le da ga mi raje potisnemo na stran in upamo na najboljše.

 

Več o tem, kje se mladi glasbeniki vidijo čez 10 let, pa si preberite v aktualni novembrski številki Bistriških novic. (A. Sobočan)

Oglas