100 LET IVANA MINATTIJA Kako se je v Konjice vrnil ‘naš’ Ivan

V letu 2015 so Slovenske Konjice dobile kip Ivana Minattija.

Tedanji direktor medijske hiše Novice in Radia Rogla Tomo Penič se spominja, da je ekipa medijske hiše vseskozi iskala poti, kako medijsko hišo čim bolj povezati z lokalnim okoljem.
»V tistih letih smo še organizirali Likovna prijateljevanja in poznali mnoge umetnike. Kiparko Katjo Majer smo navduševali, da bi nam pomagala razviti idejo. Tako je naredila nekaj glinenih osnutkov kipov, ki bi lahko stali pred našim uredništvom, najbolj pa nas je navdušil predlog kipa pesnika, ki bi sedel pred našo medijsko hišo,« spomine obuja Tomo Penič.

»Kako pa bom obiskovala Ivana?«

Minattijeva družina je bila sprva sicer zadržana do zamisli. »Spomnim se, kako sem se prvič peljal na obisk k Lojzki (Špacapan, Minattijevi soprogi, op.a.). Vprašala me je, kako bo obiskovala svojega Ivana, če bi se ta za vedno vrnil v Konjice. Spekla je najboljši štrudelj, vendar mi ga je zaradi vznemirjenja pozabila ponuditi; šele ko sem bil na poti domov čez Trojane, me je o tem obvestila po telefonu.« Ko so članom družine podrobneje predstavili zamisel, so bili za.
»Želeli pa so, da kiparka kip, ki je v prvotnem osnutku na roki imel ptička, spremeni iz ptička v knjigo. Kiparka je na Lojzkino željo Minattiju tudi dodala pokrivalo. Zatem so k nastajanju kipa pripomogli z različnimi fotografijami in srečanji s kiparko, da je lažje razumela Minattija.«

Projekt povezal lokalno okolje

Medtem so  v projekt skušali pritegniti še Občino, saj izdelava in odlivanje takšnega kipa v bron ni poceni in v medijski hiši niso zmogli projekta financirati sami. Za vsak slučaj so imeli še rezervni načrt in projekt bi izpeljali tudi brez podpore Občine, pravi Penič.
»Tedanji župan Miran Gorinšek je prepoznal kakovost zamisli in pomagal urediti financiranje. V drugih ustanovah so tudi bili veseli in praktično vsi so pomagali, vsak po svojih močeh in pristojnostih: Upravna enota z dovoljenji, Javni zavod Splošna knjižnica in šole s pripravo programa.«
Kiparka je že začela z izdelavo kipa. »V tem času smo jo pogosto obiskovali v ateljeju in zelo smo bili veseli, ko so Ivana naposled iz livarne nad Kamnikom pripeljali v Slovenske Konjice.«
Kip smo s slovesnostjo odkrili marca 2015, ob pesnikovem rojstnem dnevu. Konjičani so ga v hipu posvojili in začeli množično obiskovati, še zdaj mu prinašajo rože in radi posedejo ob njem. Kličejo ga kar ‘naš Ivan’.

Pa je prišla pomlad

Časa, ko je ustvarjala spomenik, se Katja Majer danes spominja z nostalgijo in ganjenostjo.
»To je bil moj prvi figuralni spomenik in zato povezan tudi z nekaj zapleti in neizkušenostjo.
Ena izmed stvari, ki sem se jih ob njem naučila, je, da svojcev ni dobro prehitro spustiti v atelje, saj si ne znajo predstavljati, v katero smer bo šlo delo naprej in so lahko povsem upravičeno pretreseni ob pogledu na kip v nastajanju. Kljub temu verjamem, da je bilo zadovoljstvo, ki ga je izrazila njegova žena Lojzka ob odkritju kipa, iskreno.
Obenem pa mi še danes ni žal, da nisem obema prihranila te izkušnje, ko je prišla na ogled kipa, preden je ta bil zares podoben njenemu dragemu Ivanu,«
je povedala.
Slovesnemu dogodku je prisostvovala množica ljubiteljev Minattijeve poezije. Med njimi tudi njegovi otroci in sorodniki, ki so bili vidno ganjeni. Pesnikova soproga Lojzka Špacapan je v ganljivem govoru poudarila, da se je Minatti za vselej vrnil v svoj rojstni kraj:
»Od tukaj bo lahko spet gledal na Škalce, Zlati grič, na Konjiško goro, le pesmi ne bo več pisal. A če bo njegova poezija ostala med vami, pesnik ne bo nikoli umrl.« (NK, Foto: arhiv NOVIC)

Kiparka Katja Majer med ustvarjalnim procesom in ekipa, ki je s kiparko poskrbela za vlivanje in namestitev spomenika.

Slovesno odkritje spomenika